Maja Drolec: Mnenje o knjigi Alice Zeniter; Umetnost izgube, Morfemplus, 2024
Alice Zeniter se je rodila leta 1986. Je avtorica štirih romanov; Sombre dimanche (Albin Michel, 2013), Prix des lecteurs de l’Express in Prix de la Closerie des Lilas; The art of Losing (1917), Frapper I epopee (2024). Prejela je tudi nagrado Prix Renaudot des lycéens. Za svoj tretji roman Juste avant l’Oubli je prejela nagrado Prix Renaudot za mlade odrasle in nagrado Prix Goncourt za mlade odrasle za svoj četrti roman L’Art de Perdre. Je dramaturginja in gledališka režiserka.
Umetnost izgube je roman, ki ga izpiše Naima (rojena v Normandiji), umetnostna zgodovinarka v Parizu, ki ima alžirske korenine. Roman se dogaja v Alžiriji, od koder izvira očetova (Hamidova) družina, in v Franciji, kamor je prišla dedova družina. Za Naïmo je dedova preteklost neznana kulisa, ki jo sprva sprejema brez večjega zanimanja. Vendar se zdi, da se v francoski družbi, ki jo prepredajo vprašanja identitete, vse želi vrniti k izvoru. Tudi Naimo zamika, da bi odkrila svet, v katerem sta živela nekoč babica in dedek. Toda kakšno povezavo bi lahko imela z družinsko zgodovino, o kateri ji nikoli niso povedali?
Njen ded Ali, kabilski gorec, je umrl, ko ji je bilo osem let, preden ga je lahko vprašala, zakaj ga je zgodovina naredila za “harkija”…alžirski ljudje radi koljejo potomce harkijev … Jema, njena babica, bi morda lahko odgovorila, vendar ne v jeziku, ki ga Naïma razume. Kar zadeva očeta Hamida, ki je poleti (1962) prispel kot osemletni deček v Francijo; v na hitro postavljena tranzitna taborišča, ne govori več o Alžiriji, o svojem otroštvu. Kako oživiti državo tišine?
V Kabiliji, gorski vasi Palestra, je živela dedova družina (prvi brat je imel sina Omarja, ki mnogo kasneje nasledi družinsko posest in postane glava družine na grebenu), drugi brat pa ima sina Jusefa, ki deluje v odporniški skupini. 1830. leta francoska vojska začne osvajati Alžirijo – boji v Sahari, boji v Alžiriji, ded Ali je bil (1949) podpredsednik Združenja vojnih veteranov v Palestru. Sicer je kmečki človek, z ženo sta nepismena, a čast moškega se meri po tem, ali je sposoben drugim preprečiti dostop do svoje hiše in žene … človek vojno bojuje samo zato, da ne bi vojna prestopila praga njegovega lastnega doma. Vojno bojujejo močni, podjetni, polnopravni moški. Ali z ženo Jemo in tremi otroki odide iz Alžirije (1962), kasneje se jima rodi še šest otrok.
Najstarejši sin Hamid v Palestru prijateljuje s hčerjo francoskega trgovca Clauda, Annie, ki potem v odrasli dobi postane podobna svoji teti Michelle; to je lepa Francozinja, v katero se Ali zagleda. Alžirsko-francoska vojna za neodvisnost je čedalje bližje, 1958. leta na oblast pride de Gaulle, rešitelj Francije. Jema rodi tretjega otroka, ki umre, Hamid v hosti sreča strica Jusefa, ki mu pripoveduje, da je v hosti huda lakota, FLN obljublja, da se bo trpljenje končalo, če bodo pregnali Francoze, Francozi pa obljubljajo, da se bo trpljenje končalo, če doštudira, si najde delo in se odpove Alahu.
Aliju grozijo, zato izkoristi znanstvo s stotnikom, ki obiskuje Michelle, on mu daje navodila, kako z ladjo oditi v Francijo. Najprej odide Ali z najstarejšim sinom Hamidom, potem še Jema z dvema otrokoma. Hamid si bo zapomnil Alžir po beli, … bleščeči Alžiriji, Ali pa po ujetosti med saharsko puščavo in socializmom, in Hamidova hči Naima bo čez mnogo let potovala v obratno smer; iz Francije v Alžirijo.
Alijeva družina, ki je zbežala pred vojno, se najprej nastani v taboru; francoskem taborišču z bodečo žico (kot nevarne živali, kjer je kraljestvo blata …, v gozdu sredi ničesar, na robu sonca, kjer je polno gosenic), a starša sta hvaležna, zato sta rekla hvala, Hamid, besen, tega ne more razumeti. Potem jih odpeljejo v socialno naselje v Normandijo, kjer se jima rodi še šest otrok. Ali je delal v tovarni (v zavesti in slabi vesti, da je postal »harkij«; izdajalec svoje domovine, imel je hud občutek izgubljenosti, do konca življenja ni mogel izbrisati sramu zaradi odhoda iz domovine.) Jema je rojevala otroke, otroci pa so obiskovali šolo. Dala sta jim vse, sama pa sta nehala živeti.
Hamid ima občutek, da ga družina duši, zato je odšel študirat (1972), nikoli se ni več vrnil, čuti se krivega. V Parizu se zaljubi v Clarisse, sreča tudi Annie, ki odhaja v Alžirijo. Hamid in Clarisse se preselita na deželo, imata štiri hčere. Najmlajša Naima dela v galeriji, kjer postavljajo razstavo o umetniku alžirskih korenin – Lalu. Naima odpotuje v Alžirijo in kupi risbe pri Lalovi prvi ženi za razstavo, obišče pa tudi sorodnike na grebenu. Bali so se, da je prišla zaradi hiše, ki je pripadala njenemu dedu, celo noč so stražili, ker so imeli v hiši Francozinjo …
V verzih Lalovega nečaka Ifrena Naima spozna, kako se mojstri umetnost izgube, saj so skoraj vse stvari v življenju nadomestljive, pa vendar … Naima se ne želi več vračati v Alžirijo. Razume, kaj pomeni rodna domovina umetniku, ki je spoznal Alžirijo v otroštvu in zdaj živijo v njem nežni otroški spomini, a po vseh vojnah, izseljevanju ljudi, revnost podeželje in strahote vojne v mestu, valovi preseljevanja in izseljevanja, je dežela postala njegova preteklost, sedanjost in prihodnost; je to, kar se je dogodilo in vsota vseh njenih možnosti.
V močni in drzni romantični freski Alice Zeniter pripoveduje o usodi zaporednih generacij družine, med Francijo in Alžirijo, ujete v trdovratno preteklost. O ženski brezpravnost (saj ženske ne smejo kazati svetu svojega obraza, ne morejo hoditi v službo, so pokorne možu, rojevajo otroke – med njimi so občudovani dečki …).
Spoštovani bralci, Umetnost izgube, knjiga, ki jo je izdala založba Morfemplus, je odličen roman o svobodi, v njem spoznamo, kako biti sam, onkraj dedovanja in intimnih ali družbenih prepovedi.
