Maja Drolec: Mnenje o knjigi Dolly Alderton; V ljubezni je pač tako
Mladinska knjiga, 2025
Dolly Alderton (1988) je britanska avtorica, scenaristka, kolumnistka pri The Sunday Times. Za svoje spomine Vse, kar vem o ljubezni je prejela nacionalno knjižno nagrado za avtobiografijo. Njena dela so še: roman Duhovi, Draga Dolly, in V ljubezni je pač tako.
Po štirih letih zveze se Andy, glavni junak romana V ljubezni je pač tako, in Jen razideta. Andy se najprej preseli k svoji mami, potem na čoln, nato k prijatelju Aviju (ki živi srečno družinsko življenje z Jane, ki je Jenina prijateljica, v pričakovanju tretjega otroka), in nazadnje pristane pri starem Morrisu. Vseskozi razmišlja, zakaj ga je Jen zapustila.
Andy je stand-up komik, nima stalne službe, ne stanovanja, ima pa prijatelje, s katerimi se dobiva v pivnici. V začetku – po njegovem razhodu od Jen – ne govorijo o tem, kasneje pa sledi »butanje čez ženske.« Nacedijo se ga kot mavre.
Andy razmišlja o drugi ženski, se sicer dopisuje s Tash, a ga ona kar kmalu blokira, dobiva se nekaj časa s Sophie, ki je dvajset let mlajša, a vseskozi se sprašuje, zakaj ga je Jen zapustila. Dotakne se ga srečanje na banki, kjer zapreta skupni račun in se spreta. Takrat začuti, kako osamljen je. Ne potolaži se, ko mu taksist pripoveduje, kako srečen je, ker je svoboden; brez žene, otrok in obveznosti. Andy obožuje dom, ki ga imata Avi in Jane; vonj po opranem perilu, otroški peneči kopeli, pravkar pečeni lazanji. Tak dom si želi tudi on. Upa, da ga prijatelja nikoli ne bosta nehala vabiti k sebi. V otroštvu sta bila z mamo sama, očeta ne pozna. Stari Morris mu pomeni umirjeni moški lik, zato ga povabi na božično večerjo k svoji mami.
Če pogledamo, kako Jen razmišlja o njunem razhodu, je slika nekoliko drugačna. Sama je imela dobro službo, saj se je trudila in doštudirala. Živela je v družini z več otroki, babica ji je pred smrtjo svetovala, naj bo vedno samostojna. Jen čuti, da je Andy premalo samozavesten, njegovi stand-up nastopi niso obetavni – čeprav je on obseden s tem, da bi zaslovel, a mora ona sama plačevati hipoteko za stanovanje. Andy je v odnosu preveč odvisen, zateka se k hrani, preveč je nostalgičen, požvižga se na družbene norme, ne beli si glave s prihodnostjo, noče slišati o otrocih. V njeni družbi se počuti manjvreden, saj mu profesionalno življenje ni šlo dobro. Sicer je bila Jen ob njem sproščena, imela sta lepo spolnost, veliko sta se smejala, a prijateljice so vse po vrsti že zanosile, ona pa je imela prirojene težave z zanositvijo – tako kot njena sestra. Sčasoma se je začela počutiti kot samska, ni bila dovolj močna, da bi podpirala umetnika.
Mama ji je rekla: »Vse, kar želiš početi v življenju, lahko počneš brez moškega.« Jen je bilo sprva težko, zato je ustvarila lažni profil in se Andyju predstavila kot Tash. A se kmalu zave, da zasledovanje in lažno življenje ni rešitev.
Odloči se odpotovati. Še prej si pogleda Andyjev nastop, ki govori o njunem razhodu. To je njegov najboljši nastop; slikovito opiše, kako je metal stekleničke Armanijevega parfuma v reko, samo da ga ne bi nikoli več zavonjal.
Jen mu čestita za dober nastop. Poslovita se. Verjetno se ne bosta več srečala, a sta oba pomirjena, kajti Jen se je zdelo, da se ob Andyju izgublja sama vase.
Spoštovani bralci, roman V ljubezni je pač tako je izšel pri Mladinski knjigi, pisan je v obliki dnevnika, vse se zgodi v letu 2019. To je lahkotno in prijetno branje. Mogoče boste v njem našli odgovor na vprašanje, kako najti pot do drugačnega življenja.
