Maja Drolec: Mnenje o knjigi
Sofia Lundberg; Zadnja velika umetnina
Prevedla Branka Šnek Oset
Hiša knjig, 2025
Sofia Lundberg (1974), Västerås, Švedska. Romana Rdeči adresar in Zadnja velika umetnina sta prevedena v slovenščino.
Glavni lik romana Zadnja velika umetnina je umetnica Hanna Stiltje, ki predstavlja novo razstavo v Stockholmu na Švedskem (2022). Na desetine ljubiteljev umetnosti in novinarjev z vsega sveta pričakuje veliko umetnino, toda kar naj bi bil vrhunec njenega dela, še posebej po njenih čudovitih slikah in kipih angelov, je pravzaprav predalnik, izdelan iz rabljenih predmetov. Njeno najnovejše in hkrati zadnje umetniško delo povzroči zmedo in razočaranje v umetniških krogih. Kaj je Hanna v resnici ustvarila? »Zadnja velika umetnina« je prava polomija. Smeti, pravijo strokovnjaki. Najpomembnejše umetniško delo v življenju so besede Hanne Stiltje. Predalnik, ki ga združujejo spomini, ljubezen, smeti in naplavljeni les, pripoveduje zgodbo o Hanninem življenju, prijateljstvu in ljubezni do družine, ki si jo je sama izbrala – in ki je ne sestavljajo le biološki sorodniki.
Da bi razumeli pomen tega dela, nas avtorica popelje v Hannine otroške spomine. Ded Knut skrbi za Hanno že od malega (1971), saj je njena mama Johanna zadrogirana, dojenčico zanemarja, kasneje pa izsiljuje deda, (ki je vdovec, žena Aina je umrla za kapjo), naj ji Hanno vrne. Ded želi vnukinjo posvojiti, a mu hči tega ne dovoli. Ded je navdušen nad Hanninimi umetniškimi deli, predvsem nad slikami. V enem od prepirov Hanna zbeži k sosedom, po stari Marti je posest podedovala Ingrid z možem Victorjem, filmskim režiserjem. Ingrid jo vzame v rejo, poleg nje pa še Johna, dojenčico Elen in Grace ter šestnajstletnega Erika. Vsi so zapuščeni otroci narkomanov, a Ingrid in Vincent jim ustvarita topel dom.
Hanna posebno razumevanje čuti do sorejenca Johna, za katerega poskrbi v odrasli dobi, ker je po vrnitvi k biološki mami spet zanemarjen in zadrogiran. Prvo ljubezen pa Hanna najde z Erikom, (s katerim tudi zanosi, a nikoli ne izve, kje je otrok), ki pride v rejo malo pred polnoletnostjo, a jo reši, saj jo mamin partner zlorablja. Vendar je ugrabitev mladoletne osebe kaznivo, zato mora Hanna bežati v tujino (prijateljica Dasy poskrbi zanjo), prevzame nov priimek Stiltje, kjer postopoma razvija tudi svoje umetniške talente.
Ko se vrne na Švedsko, iz zapuščene hiše vzame predmete, ki jo spominjajo na najlepše trenutke pri Ingrid in Vincetu, in naredi izdelek, ki ga postavi na razstavi. Občinstvo ga skritizira, ker ne najde pomena zanj. A ne gre za kakršnekoli ostanke. Zgodba, povezana z vsakim od kosov skulpture, se bralcu počasi razkriva in pripoveduje o srce parajočih razočaranjih, ki so jih otroci deležni od staršev, o togi slepoti pristojnih ustanov, ki naj bi zaščitile najmlajše in najranljivejše. Še bolj pa o tem, da si ne smemo zatiskati oči pred bridkostjo, da je ljubezen veliko močnejša od krvnih vezi in da moramo slaviti pogum, ki je potreben, da nekomu spremenimo življenje.
V epilogu ob Hanninem pogrebu bralec sreča njenega in Erikovega sina Magnusa.
Čeprav se roman osredotoča na Hanno, pa obenem pripoveduje ganljivo zgodbo o več ljudeh, katerih življenja se prepletajo. Skoraj toliko kot Hannina je pomembna tudi zgodba Ingrid, ženske, umetnice, ki je svoje življenje posvetila sprejemanju otrok iz razbitih družin z enakimi ali podobnimi težavami kot je Hannina, ter jim v svoji veliki hiši v Solhemu ponudila zatočišče, polno tistega, česar jim je manjkalo: ljubezni, skrbnosti in stabilnosti. Četudi sta življenje v rejniški družini v vili Solhem in dobrosrčna Ingrid zelo lepo opisana, pa je hkrati ves čas prisoten močan strah pred tem, da bodo nasilni biološki starši otroke zahtevali nazaj in se bodo slednji spet znašli v zanje nevzdržnih in celo nevarnih razmerah. (Prometna nesreča s smrtnim izidom, beg, odvzem rejniških otrok, ki jih socialna služba vrne staršem, a tragično propadejo.)
Roman je močna zgodba o ranljivosti otrok in pomenu odraslih, ki jih obkrožajo med odraščanjem ter o tem, kako dogodki iz otroštva oblikujejo osebnosti in kakšne posledice imajo za nas kot odrasle. Zadnja velika umetnina je lepa in boleča zgodba o močni ljubezni, ki lahko obstaja tudi v družinah brez krvnih vezi.
Sofia Lundberg je ponovno dokazala, da zna edinstveno preplesti vprašanja in čustva, ki bralcu ostanejo v spominu.
Spoštovani bralci, roman Zadnja velika umetnina, zgodba, nabita z vztrajnostjo življenja, je izšel pri založbi Hiša knjig.
Sofia Lundberg; Zadnja velika umetnina – https://www.galarna.si/zadnja-velika-umetnina-mv
