Maja Drolec: Mnenje o knjigi
Maja Haderlap; Ženske v temi
Prevedel Štefan Vevar
Goga, 2025
Maja Haderlap (1961), avstrijsko-koroška slovenska pesnica, pisateljica, dramaturginja in univerzitetna predavateljica, je za svoj prvi roman Angel pozabe (2011, slovenski prevod 2012) dobila več priznanj, tudi nagrado Ingeborg Bachmann, z njim pa je imela velik odmev tudi pri nas, saj se je večgeneracijska zgodba o posledicah vojne, kot jih pri svoji materi in babici doživlja junakinja, rojena v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, uvrstila tudi v maturitetno branje. Drugi roman avtorice Ženske v temi, ki je izvirno izšel leta 2023, zdaj pa smo ga dobili tudi v prevodu, izhaja iz podobnega tematskega okvira.
Roman Ženske v temi je umeščen na Koroško, beremo o usodi treh generacij žensk in o usodi slovenskega jezika. Usoda koroških Slovencev se spaja z usodo žensk, ki to pokrajino naseljujejo, z obravnavo odnosa med materami in hčerami.
Mira, glavna protagonistka romana, ..«čedna ženska s pridihom grenkobe…« spet pripravlja kovček v svojem dunajskem stanovanju. Trideset let že ne živi doma v Podjunski vasi, tokrat jo je poklical brat Stanko, da bo Franc, njun bratranec podrl preužitkarsko hiško, v kateri so živeli z materjo po očetovi smrti. V dveh tednih mora pregovoriti mamo, da se bo morala umakniti, se preseliti v dom za starejše občane. Ani je užaljena: »Sin mojega brata me meče na cesto.« Mira se spominjaa mladosti in otroštva z neko bolečino. Gleda svoje razglednice, ki jih je pošiljala domov kot študentka, in ve, da je imela velik privilegij, da je lahko študirala, (pomoč tete Dragice), in se spominja dogodkov, ki so jo zaznamovali (nosečnost, ki jo prekine – saj zanosi s starejšim moškim, ki jo nadleguje v bifeju, kjer kelnari, psihiatrije, kjer se zdravi, očetove smrti – za katero se čuti krivo, saj je očeta klicala ravno tedaj, ko je drevo padlo, intervjujev ob kuhinjski mizi za ženske, ki nimajo poklica…). V domačem kraju je srečala mladostno ljubezen – Jurija, ki je ločen, v mladosti je bil aktiven, saj je sodeloval pri reševanju koroškega problema s podtikanjem razstreliva pod električno napeljavo. Čeprav se večkrat sestaneta, sta tudi intimna, bralec ne ve, zakaj se jima ne zgodi nekaj resnejšega … Mira po vsej verjetnosti ne bo zapustila svojega varnega doma na Dunaju.
Spominja se očetove tragične smrti. Ani, Mirina mama, je (deklico) sprva krivila za nesrečo, …«Potem je nastopila tišina, ki se je spustila k tlom, potem brenčanje muhe …«, da je oče umrl, a Ani je bila verna in župnik ji je prigovarjal, kako naj premaga odpor. »Ani je ihtela, toda v Mirinih ušesih je to zvenelo, kakor da rjove žival.« Mira se ni nikoli vračala v Belo, ker je imela prevelik občutek krivde.
Ani se je pripravljena preseliti iz Podjunske vasi, če bosta otroka našla prostor za starinske predmete, ki jih je zbirala celo življenje. Želi, da mladi spoznajo preteklo zgodovino, kako se je včasih živelo na kmetih in kakšno kmečko orodje so imeli nekoč (skrinja za balo, dereze, smukalnik, ralo). Njena ideja je vzporedna Mirinemu razmišljanju o odhajanju od doma. Cele generacije žensk so ostajale pri družinah. Veljale so za dedno dobrino, na katero se da zanesti. Moški so se zdeli nestanovitni, nerazumni, neoprijemljivi. Nagnjeni so bili k temu, da so izginili, se izvlekli iz razmerja. Zgodaj so jih pokosile bolezni, nesreče, nasilna dejanja in vojne. Ženske pa so ostajale na posestvih, čeprav jim večinoma ni nič pripadalo. Delale so za višje dobro, za ohranjanje in nadaljevanje rodbin, ne pa zase in za svojo blaginjo. Ani je Miri zavidala njeno življenje, izlete, potovanja z Martinom, prijateljice in prijatelje. Zatekala se je v vlogo matere, v kateri je izrekala svoje sodbe. Hranila je Mirin zvezek iz 1. razreda in si tudi ona omislila zvezek za spomine. Bila je zelo osamljena, spominjala se je Lutza, ljubimca, ki ga je odslovila, da je odšel, pokopan je v Angliji. …«Samota ji je pritiskala na prsi, boleča in utesnjujoča.« Mogoče bi ji bilo lažje, če se Mira ne bi odrekla slovenskemu knjižnemu jeziku in jeziku molitve. Zanjo je to največji materinski poraz, neopravičljiv madež, da Mira ni verovala v Boga in da je delala na tujem (referentka za izobraževanje in ženska vprašanja).
Vrhunec romana je v drugem delu, to je opis razmerja med Ani in Nežo.
Mira je čutila krivdo do tistih, ki so ostali doma, ona pa je lahko odšla študirat. Pisateljica primerja dva ženska lika; teto Dragico in babico Nežo. Dve ženski – vrstnici, ki živita v drugačnem okolju, na stara leta sta različno postarani, Mirina babica Neža, ki je bila hladna ženska, a ponoči je veliko jokala, moža je izgubila v vojni, potem je veliko delala v gostilni svoje sestre, kjer so jo moški otipavali in kmalu je prišla na slab glas, čeprav se je odpovedala svojemu moškemu, ni se poročila z njim – poslovnežem s trgovino – zaradi otrok in slovenskega jezika. Na stara leta je zagrenjena, potrta s sivimi lasmi, kot da pripada minulemu svetu in da njeno življenje sega nazaj v arhaične čase. V resnici je bila izgorela in izčrpana. Življenje jo je izželo, kakor da bi se bila vseskozi narobe odločala. Umrla je v snegu, zadela jo je kap, opravljivi jeziki pa so jo obsojali, da je bila pijana. Na drugi strani je teta Dragica, ki je bila med vojno v partizanih, prva v družini je maturirala, dobila je dobrega moža, primaknila je k Mirinemu študiju, bila je moderna s svetlo pobarvanimi lasmi, umrla je v mestu.
Ani bi se v mladosti rada izučila poklica, če bi zmogla, da bi odšla v svet, a to so bile le njene pobožne mladostne želje.
Roman Ženske v temi je hkrati družinski roman o odnosu med materami in hčerami, roman o iskanju identitete in pripadnosti v sodobni družbi, zgodba o izgubi in krivdi in o bližinah. Avtorica slovenskost vnaša v sam jezik.
Roman je izdala založba Goga.
