Maja Drolec: Mnenje o knjigi
Lisa Ridzen; Žerjavi letijo na jug
Prevedla Iva Klemenčič
Beletrina, 2026
Lisa Ridzen (1988, Švedska) je doktorska študentka sociologije, študirala je tudi kreativno pisanje. Raziskuje norme moškosti v podeželskih skupnostih skrajnega severa Švedske, od koder prihaja. Idejo za prvenec Žerjavi letijo na jug je dobila med brkljanjem po očetovi hiši. Takrat je po naključju našla zapiske dedkovih oskrbovalcev, ki so mu v zadnjem letu življenja vsak dan pomagali. Njihova dolžnost je bila beležiti dedkovo počutje, kaj je jedel in pil in podobno, in Lisa se je povsem zatopila v branje. Tako se je rodila ideja za roman, ki je na mah osvojil bralce.
Glavni lik romana Žerjavi letijo na jug je Bo Andersen, ki mu že zmanjkuje časa. Loteva se ga demenca, zaradi starosti izgublja ravnotežje, zato potrebuje pomoč pri oskrbi in osebni higieni. Jezen je na telo, ki ga ne posluša več, na nekoč močne roke, ki so zdaj tako šibke, na prste, s katerimi ne more odpreti niti dragocenega kozarca, v katerem hrani ruto žene Fredrike. Ruta ima še vedno vonj po njej, čeprav se je že pred meseci preselila v dom za dementne in nikogar več ne prepozna.
»Potem ujamem tvoj pogled in smeh zamenja žalost. Nič več tebe ni v teh očeh.« Včasih je imela zelo rada konje, še noseča se je zavihtela na kobilo in jahala. Bo ima psa Sixtena, ki mu dela družbo, včasih gresta do gozda. Boja štiri krat tedensko obišče eden od negovalcev; najraje ima Ingrid, tudi Johanna se mu zdi v redu, ne mara Eve-Lene, eden od pomočnikov je fant Kalle. Vsak med negovalci zapiše točen čas, ko je pri njem, kaj je jedel in če ga je umil. Tako bralci lahko sledimo urniku in glavnemu liku, ki svoje preživljanje zadnjih treh mesecev življenja preživi doma in o vsem pripoveduje svoji ljubljeni ženi: »Za trenutek mi nasloni glavo na ramo. Vdihnem tvoj vonj, ki se ga nikoli ne naveličam.«
V mislih je s prijateljem Turejem, s katerim se pogovarjata le še po telefonu. Bil je inženir na žagi, kjer je bil zaposlen Bo. Nima svoje družine, saj je gej. Ko je Ture umrl, se Bo na pogrebu spominja pogreba svojega očeta. Prej ga je poklical po telefonu, da potrebuje pomoč pri psu. »A besede so se kot vedno zataknile v grlu in prevladala je jeza. Pred krsto sem se počutil kot lažnivec.« Bo veliko misli na svojega očeta, starega, ki mu je delal krivico, večkrat ga je oklofutal, (ko je izpustil miš, ko mu ni izročil celodnevnega zaslužka), bil je pijanec, in zato Bo želi biti do sina Hansa boljši. Bralec lahko spozna to odtujenost med očetom in sinom, ki je sin nikoli ne pozabi.
»Občutek sem imel, da se je cel svet obrnil na glavo, da sem ga premagal.«
Bo je jezen na sina Hansa, ki mu hoče vzeti edino veselje, ki ga še ima, ljubljenega psa Sixtena. Grožnja, da ga bo izgubil, v njem prebudi vihar čustev, ki ga prisili, da se ozre nazaj na svoje življenje, na obdobje odraščanja, na prva leta z ženo, na svojo vlogo očeta in na način, kako je izražal ljubezen.
Ko umira, je ob njem sin in najljubša negovalka Ingrid, na koncu mu pripeljejo Sixtena. Vse je tako, kot mora biti. Vse postane kristalno jasno. »Odpre se okno in slišim, kako se zbirajo žerjavi, da bodo poleteli na jug.«
Roman, ki je navdušil bralce in bil leta 2024 izbran za švedsko knjigo leta, je preveden v 37 jezikov, po knjižni predlogi bo kmalu začel nastajati tudi film.
Spoštovani bralci, ganljiv roman Žerjavi letijo na jug je izdala založba Beletrina.
