Poezija se prijetno zlije s fotografijami… in skuša preobraziti trpljenje pogrešanja …
Spoštovani bralci, Vladimira Rejc in Ida Zupan sta v letu 2024 izdali pesniško zbirko in zbirko fotografij z naslovom Mehka tema: nežni slikarski utrinki.
Poetični naslov pesniške zbirke nas – bralce – spominja na temo, ki nas zagrne, če izgubimo ljubljeno osebo. Tedaj nastopi osamljenost, žalost in pogrešanje. Hkrati pa v pesmih nastopa mehkoba; to je ljubezen med materjo in hčerjo, ljubeča navezanost z ljubljeno osebo, ki jo avtorica razkrije v posvetilu.
Pesmi Vladimire Rejc so osebne pesmi. To je njena izpoved, ženska lirika, ki človeka v marsikdaj neurejenem svetu lahko umiri in ga napolni z občutkom lepega. Človek se sooča s samoto ob izgubi najdražje osebe, sanja o objemu, samo še enem objemu, potem razmišlja o trenutkih, ko ljubljeno osebo sluti v drobnem utrinku, v meglici, s spomini v njuni skrivnosti, ki pride z metuljem, z vsakim letnim časom, v potujočih oblakih, v trepetanju zvezd …
V pesmih so uporabljene retorične prvine, zlahka si predstavljamo njihov pomen, saj so intenzivne, povedane v zgoščenih besedah. Skozi pesem se zrcali svet, izraz pa dopolnjujejo fotografije, ki so zelo povedne, urejene in izčiščene, zlite z vsebino pesmi. Za pesnico in fotografinjo je poezija premišljevanje vprašanj in iskanje modrosti.
Stihi neposredno nagovarjajo ljubljeno osebo, …«V objemu solz zagledam tvoj obraz …«, okrog katere plavajo meglice otožnosti …«V pestujoči milini me posrkajo spomini …« in hrepenenja …«V starinskem ogledalu se skrivajo stari predmeti in knjige. Neizmerno hrepenenje.« in jo zavijajo v svoj mehki lirizem.
Pogrešanje in ljubezen do matere in velika ljubezen do hčere se prepleta z občutki do narave in lepote letnih časov. Poezija, ki tako ali drugače marsikoga izmed nas spremlja skozi tesnobe bivanja, nas prepričuje o potrebnosti vztrajanja in smiselnosti upanja. Vladka je kot Venera, ki se smehlja s svojimi modrimi očmi, obdarjena z dolgimi, svetlimi lasmi. Ta podoba nežne lepote ostaja pred očmi, tudi če je to samo misel na srečanje z njo, ravno taka je njena poezija. V njej se zrcali občutljiva duša zrele ženske; v bogastvu in lepoti narave, ki ji ponuja zatočišče in mir tudi v osamljenosti. Ljubezen je nežna želja po dotiku ali spomin na doživeto ali samo izsanjano. Pesmi se vseskozi obračajo na njeni najljubši osebi: na hčer Ido in mamo Ireno. Njene glavne teme so: ljubezen, pogrešanje, medčloveški odnosi, minljivost, želja preživeti, preživeti brez ljubljene osebe.
Ta knjiga, spoštovani bralci, prinaša mehkobo, melanholijo, mir in ljubezen.
