Maja Drolec: Mnenje o pesniški zbirki
Borut Gombač; Sezi mi v besedo
Kulturni center Maribor, 2026
Borut Gombač, rojen 1962 v Mariboru, pesnik, dramatik in pisatelj. Po poklicu in izobrazbi knjižničar, zaposlen v Univerzitetni knjižnici Maribor. Dobitnik Glazerjeve listine 2006, nagrade za vrhunske dosežke na področju literature Mestne občine Maribor. Objavil je tri pesniške zbirke: Razblinjene dlani (Subkulturni azil, 2004), Sence in sinkope (Litera, 2007) in Prehod (Pivec, 2013), antologijo Razmerje med strunami (Kulturni center Maribor, 2022) in ponatis razprodane knjige Popevke, songi in šansoni (Kulturni center Maribor 2019, 2021). Ob tem je izdal še zbirko radijskih iger in šest knjig za mlade. (Slikanica : Bucika Betka in balonček Bruno). Njegove gledališke, lutkovne in radijske igre so bile večkrat uprizorjene in nagrajene, songi pa uglasbeni na dveh samostojnih zgoščenkah. V knjigi Govori razmišlja o poeziji, radijskih igrah, literaturi nasploh – tematski sklopi: Kako govori poezija, Kako govorijo radijske igre, Kako govori mladinska književnost, Kako govorijo knjige z bogato notranjo dramaturgijo.
Pesniška zbirka Sezi mi v besedo je pesnikovo in bralčevo srečanje z besedami, ki prehajajo iz ene pesmi v drugo, povezuje jih beseda, ki se ponovi. Verzi so odslikavanje njegovega notranjega stanja v povezavi s pticami, z naravo, s trto …
Vdihnem pljuča./ Vdihnem pljuča in se naslonim na ustnice zraka./
Pesnik v prvih verzih zbirke nakaže, da so njegovi verzi metaforični, dotaknejo se telesa in čutov. … nikogaršnje telo … tisoče kvadratnih kilometrov, papirnate ptice, megla, varnosti niti za oklepom ni (obupanje, nejasnosti, notranjost je prazna). Spominja se … vse je skrito … Življenje je oder, odigrane vloge, vse je nič, če je vesolje neskončno, mora imeti tudi možnost končnosti. Četudi se ti življenje razbije, moraš oblizovati robove stekla, da spoznaš resnico. Za beg od resnice, od življenja, porabiš veliko energije, čeprav za razpad ni razlogov. V temi je kot v nezavedanju, ne veš, ali si znotraj ali zunaj, glas je le še spomin brezbrižnosti. Skrita nota v partituri, senca v soncu je enaka njemu, ki propada. Smrt je enaka krhkosti značaja. Šipa je močna, steklena površina je tanka. Človek v kaplji dežja, gleda druge kaplje, kako drsijo, pod vodo pa je še vedno nekaj. Šele v vesolju dobiš spremenjen pogled na svet, ko greš vase, ko se zaljubiš, čutiš sebe, privlačnost, žgečkljivo brstenje, kot pomlad. V naravi je vse urejeno, v človekovi notranjosti pa eksplozija, neurejenost, aroganca. Trmasto molčanje, bes. Potem te odnese kot ptico. Čas teče hitro; iz rumenega regratovega cveta nastane okrogla lučka, ki je puhasta in nežna, skoznjo se vidi včerajšnji sončen dan.
Ko/ zrklo/ spolzi/ skozi/ razprto/ dno/ pogleda.
Breza pleše svoj ples, drevo skozi drevo, kilometre daleč. Kontrast med črnino črk in belino podlage. Potem se zapišejo besede in pesem. Vitica se ne boji teže listja, škarij, kar dviga se, raste, ker je spretna in radoživa, samo, da pride do svetlobe.
Svet je nepredvidljiv in širen, število besed pa je omejeno, ampak se lahko s potrpežljivostjo še izostrijo. Sčasoma se vse spremeni, domišljija preide v neprepoznavnost, in nekatere stvari bolijo. Živčni končiči so oklep telesa.
Uho/ nikoli/ ne/ molči.
Pred začetkom ni bilo začetka.
Sneg/ je/ bos.
Izkristalizirana prisotnost, orgazmična žareča budnost, harmonija neuravnoteženosti vsega v vsem. Kje je logika izbora besed? Povezujejo se nesmisli. To pomeni odpiranje pesniškega sveta. Odnosi brez intime, življenje je oder, zavedanje končnosti, … kot kaplja dežja drsimo navzdol …Vedno znova prevpraševanje po obstoju, o neobstoju. Nepredvidljivo, enkratno, neulovljivo.
Pesnik se dotakne spolnosti, združitve, trpkosti do zadnje kaplje krvi, kot se prelivajo Gombačeve pesmi; natančno, na visoki ravni, s pomenljivimi detajli, pretanjeno, daleč pod površino, vse se gosti globoko v točki razumevanja smisla.
Spoštovani bralci, pesniško zbirko Sezi mi v besedo je izdala založba Kulturni center Maribor.
