SMG; Boško in Admira
Režija: Živa Bizovič Dramaturgija: Nik Žnidaršič
Igrajo: Primož Bezjak, Nataša Keser, Boris Kos, Kaja Petrovič k. g., Stane Tomazin
Muslimanka Admira Ismić in pravoslavec Boško Brkić sta leta 1993 poskušala zbežati iz okupiranega Sarajeva, vendar ju je nekaj metrov pred mejo ustrelil še danes neznani ostrostrelec. Dva Američana, fotograf Mark H. Milstein in novinar Kurt Schork, sta par kljub nasprotovanju obeh družin poimenovala “sarajevska Romeo in Julija” in iz tragične smrti dveh mladih ljudi ustvarila senzacionalistično zgodbo, iz njunih trupel pa podobo in simbol ljubezni, ki jo je pokosila vojna.
Zmotno je začetno prepričanje, da gre za predstavo o Romeu in Juliji iz Sarajeva – nasprotno – predstava nas vpelje v vsaj sedem različnih pristopov, kako uprizarjati to tematiko. Kateri od njih je pravi? Sploh obstaja način, ki je zares pravi.
Družini je najbolj motilo to, da je ta naracija zbujala občutek, da sta bila Boško in Admira iz konfliktnih družin, da je bila njuna ljubezen že od začetka nemogoča. To seveda ne drži. Boška in Admiro so v obeh družinah dobro sprejeli, njuni starši pa so bili prijatelji. Ko je Boškova mama Rada med obleganjem mesta izgubila stanovanje (raztreščila ga je granata), so ji Admirini starši ponudili, naj živi z njimi. Celo med obleganjem je njihova vez ostajala močna – ne kot vez med Bošnjaki in Srbi, ampak kot vez med Sarajevčani v podobnih okoliščinah, na katere nimajo vpliva.
Od konca vojne v Bosni je minilo šele trideset let, kar v resnici ni veliko. V teh tridesetih letih smo bili priča številnim vojnam in genocidom, in priča smo jim še danes. Ker je Sarajevo del naše skupne zavesti, naše nedavne zgodovine, ga je režiserka izbrala kot točko empatije, ki morda olajša razumevanje današnjega stanja, nam ga približa in ga ne pušča zunaj našega pogleda.
»Admira in Boško«, njuna tragična zgodba je v medije, arhive in zgodovino prodrla zato, ker sta bili njuna veroizpoved in narodna identiteta ne le različni, ampak celo družbeno »nasprotujoči si« oziroma »sovražni«. Ni šlo toliko za tragičnost njune ljubezni in bližine kot take, temveč za politizacijo njunega partnerstva. V zgodovinski spomin se nista zapisala zato, ker sta bila človeka, ki hrepenita, se bojita, upata, iščeta, poskušata, se sprašujeta, tvegata in raziskujeta svoje mesto v svetu in življenju kot takem. Zgodovina ju beleži zaradi njunih »kontradiktornih« veroizpovedi.
Avtorji nas na tej točki zasujejo s podatki o umrlih z vsega sveta. Tu tudi prvič umestijo fotografijo umrlega para v konflikte in grozote z vsega sveta. Povezav ne iščejo zgolj v najbližjih primerih, kot sta najočitnejša Palestina in Ukrajina, temveč se posvetijo tudi grozotam, ki so manj medijsko izpostavljene, a enako resnične. Na ta način vsako kruto (in nepotrebno) smrt ovrednotijo kot pomembno, predvsem pa enakovredno. Je katera smrt pomembnejša od druge? So nekateri ljudje pomembnejši kot drugi? Zakaj?
Predstava odstre ogromno brutalnih resnic in odpre veliko vprašanj, na katera ne poda odgovorov in ne nakazuje “prave” poti. Pokaže in dokaže le, kakšen je svet v resnici, ujet v zanke s ponavljajočimi se napakami. Pa ga lahko zares spremenimo?
Avtorska ekipa je ustvarila pametno, raziskovalno in močno gledališče, ki z minimalnimi posegi in skromnimi elementi ustvari polno in čuteče popotovanje tako v emocionalnem, zgodovinskem kot metaforičnem kontekstu.
Občinstvo je bilo nad dogajanjem na odru navdušeno, predstavo smo pospremili z bučnim aplavzom.
