SMG; KRIZE
Režija: Žiga Divjak
Igralci: Sara Dirnbek, Iztok Drabik Jug, Klemen Kovačič, Draga Potočnjak, Vito Weis, Gregor Zorc, Katarina Stegnar, Blaž Šef
Po motivih knjig Manj je več Jasona Hickla in Goba na koncu sveta Anne Lowenhaupt Tsing
Opis
Gledalci smo v Novi pošti; SMG gledali nenavadno predstavo, saj igralci ne nastopijo z govorom, ampak s tekom na mestu, glasnim dihanjem, zariplimi obrazi in krikom. Teles ni možno popolnoma nadzorovati, fiziološki odzivi teles, izčrpavanje človeka v sistemu povzročijo produktivnost, postavljeno pred trajnost. Igralci so se med tekom slačili, jedli, oddajali pakete, se preoblačili, napihovali otroške pripomočke za plažo, a se niso premaknili z mesta. Akcija na odru je govorjeni tekst.
V življenju se nenehno soočamo s takšnimi in drugačnimi krizami – osebnimi, poklicnimi, socialnimi, političnimi, begunskimi, zdravstvenimi, bivanjskimi itn. Za njimi pa preži nemara največja v zgodovini človeštva – okoljska. Po svojem bistvu je radikalno bivanjska, vendar ji kljub temu še vedno posvečamo premalo pozornosti, energijo pa raje izgubljamo za reševanje drugih, vedno novih kriz, in skušamo zgolj ohranjati trenutno stanje. Ob tem pozabljamo, da je kriza izredni čas, čas, ko na videz nemogoče ideje postanejo mogoče. Toda katere ideje? Tiste, ki bi ljudem omogočile večjo varnost, zdravje in blaginjo, ali one, namenjene nadaljnjemu bogatenju že tako nepredstavljivo bogatih?
Cilj kapitalizma je imeti čedalje več, kopičiti materialno, tudi izkoriščati; tako naravo in ljudi – preko regenerativne sposobnosti narave, ki se lahko obnavlja le do neke mere. Včasih so ljudje delali tisto, čemur so bili vešči (zadovoljevanje potreb), danes pa nam veliki marketinški aparat vsiljuje prekomerno trošenje, da si ljudje želimo stvari, ki jih ne rabimo; zaradi teze, da vsak prodani produkt povzroči še delček h kopičenju lastnine v rokah ozkega kroga najbogatejših ljudi. Na koncu na odru (iz prvobitnih ljudi, ki jih življenje žene k trošenju brez komunikacije) ostane kup degeneriranih, pohabljenih oseb sredi odmetane potrošniške navlake, ki lahko preživijo le, če sodelujejo med sabo. Posamezniki pa, na žalost, niso več sposobni zadovoljiti niti osnovnih fizioloških potreb.
Natančneje, opravka imamo z nekakšno mešanico diskurzivnega in telesnega gledališča, umeščeno v sugestivni minimalizem scenografije Igorja Vasiljeva, v kateri (lahko) vsaka od obeh plati ponuja svojevrstno sklenjeno celoto – hkrati pa besedilo, ki ga s posnetka posreduje glas pripovedovalca (Blaž Šef), nenehno vstopa tudi v raznovrstna prepletanja s fizičnimi dejanji in podobami, ki jih na odru nadvse predano oblikujejo nastopajoči.
V Krizah se Žiga Divjak z ekipo posveča tem vprašanjem, ob čemer posebno pozornost nameni človekovi zmožnosti za sodelovanje in potrebi, da svet narave znova odkrijemo ne le kot vir, temveč kot enakovrednega partnerja.
Gledalci smo predstavo pozdravili z burnim aplavzom. Globok poklon vsem tekačem!
Zapisala: Maja Drolec
