Mestno gledališče ljubljansko MGL; 2026/27
Oscar Wilde; Saloma
Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega (MGL) smo si lahko ogledali znamenito dramo Oscarja Wilda Saloma (1891), ki jo je po prevodu Primoža Viteza zrežiral Miloš Lolić. Gre za dramski biser, v katerem na prečuden način odseva sodobni svet.
Oscar Wilde – izjemno izobražen, duhovit in razvpit londonski dandy, ki je glasno prisegal na dekadenco, kozer, ki je z ironijo švrkal zlaganost viktorijanske družbe in bil tudi zaradi tega izjemno zaželen gost v vseh londonskih salonih – je v času svojega življenja doživel strmoglavljenje iz ozvezdja mednarodne slave v globel javne sramote, nato v ječo s prisilnim delom in nazadnje, ko je bil že ves bolehen in duševno zlomljen, še v dirigirano pozabo. Wilde je dramo Saloma premišljeno napisal v francoščini (krstna uprizoritev Salome je bila leta 1896 v Parizu), z jasnim zavedanjem, da je v domovini zaradi tematike ne bodo spustili na oder.
Herodiadina hči Saloma je med vsemi Wildovimi junakinjami najbolj uporniška, svojeglava in nepredvidljiva, saj pobegne od slavnostne mize, za katero njen očim Herod Antipa gostil velikaše, da bi se izognila njegovim poželjivim pogledom. Zunaj, ob starem vodnjaku, v katerem je zaprt prerok Johanaan (Janez Krstnik), sreča služabnika Narabota, ki je skrivoma zaljubljen vanjo. Prav on Salomi izpolni željo, da spozna skrivnostnega jetnika. Ko Saloma zagleda preroka, ki nad razuzdane grešnike neumorno kliče božji srd in jezo, jo ta tako prevzame, da se vanj zaljubi in ga želi poljubiti. Johanaan jo z gnusom zavrne in se umakne nazaj v vodnjak.
Medtem Herod v palači pogreši svojo lepo pastorko in se kljub svarečemu godrnjanju svoje nove soproge Herodiade poda za njo. Gostija se preseli iz notranjosti pod nočno nebo, kjer Herod ob glasnem zmerjanju preroka vidi in sliši sama slaba znamenja, kar pa ga ne odvrne od tega, da Salome ne bi zaprosil, naj zapleše svoj sloviti ples sedmih tančic, in ji za nagrado obljubi, kar koli si bo zaželela. Saloma po plesu zahteva prerokovo glavo in s to svojo željo s presečišča erosa in tanatosa trči ob družbeni red in s tem tudi ustroj sveta.
Zgodba drame temelji na odlomkih o lepi in razvajeni princesi, ki od svojega očima, judovskega vladarja Heroda Antipe, v zameno za svoj ples, zahteva glavo preroka Jokanaana oziroma Janeza Krstnika; znotraj krščanske tradicije ima Saloma predvsem vlogo nečedne zapeljivke, pri Wildu, ki je ostro napadal zlagano spodobnost viktorijanske družbe, pa jo je mogoče razumeti zlasti kot nekakšno svojeglavo upornico, ki si drzne prestopati meje in je za to (podobno, kot se je zgodilo Wildu), nazadnje kaznovana.
Drama Saloma se dotika zelo različnih tem, od politike in družinskih odnosov pa do mizoginije, pedofilije in duhovnosti, ter na poetičen način spregovori o moči, nasilju in propadu. To je temačna igra o moči, manipulaciji in voajerizmu, vendar nikakor ne tako nedolžna, kot se zdi. Prinaša poezijo, duhovitost, provokacijo in čisto nasilje.
»Vesel sem, da po več letih znova delam v Ljubljani, in to z enim najboljših igralskih ansamblov na področju nekdanje skupne države,« pravi režiser Miloš Lolić, ki priznava, da se je Salomi želel posvetiti že od nekdaj, vendar pa se je zavedal tudi zahtevnosti in večplastnosti besedila, ki med drugim zahtevata ustrezno kakovostno igralsko zasedbo.
Dramaturg uprizoritve je Periša Perišić, gledalci smo gledali ekstravagantno inscenacijo, s katero so želeli zajeti protislovja samega Wildovega dela, po izobrazbi je bil klasični filolog, ki je odlično poznal biblijsko gradivo in reference, hkrati pa je imel silno svojevrsten, že kar ekscentričen pogled na ta antični svet.
Ta lega se odraža tudi v kostumih, ki jih je zasnovala Jelena Proković. »Svet, v katerem živi Saloma, je svet moči, manipulacije, razvrata, tudi erotike, kar smo želeli ponazoriti tudi v likovni podobi,« je omenila. »Z režiserjem sva se odločila, da kostumi ne bodo umeščeni zgodovinsko, temveč bodo navkljub nekaterim historičnim in etničnim elementom sodobnega videza, vsebinske poudarke pa bodo odražali skozi simboliko oblik in barv.«
Za oblikovanje scenografije in glasbene opreme je poskrbel Lolić, koreografinja je bila Veronika Valdés, svetlobo pa je oblikoval Andrej Koležnik.
Naslovno vlogo je odigrala Klara Kuk, nastopajo pa tudi Matej Puc kot Herod, Antipa, Mirjam Korbar (Herodiada), Jernej Gašperin (Jokanaan), Joseph Nzobandora – Jose, Gaber K. Trseglav, Boris Kerč, Tomo Tomšič, Gaber K. Trseglav, Matic Žust Šprah AGRFT, Robert Kladnik AGRFT, Luka Kotnik AGRFT, Džoni Balloni k. g.
Gledalci smo se poklonili vsem nastopajočim z burnim aplavzom.
Predstavo sem si ogledala tudi Maja Drolec.
