Maja Drolec: Mnenje o romanu
Lena Kragelj; Zato sem torej prišla
Beletrina, 2024
Lena Kragelj (1984) je pisateljica, diplomirana komunikologinja in doktorica znanosti na področju socialne psihologije. Njena najljubša oblika literarnega ustvarjanja so kratke zgodbe, ki jih redno objavlja na svoji spletni strani, v letu 2024 pa je pri založbi Beletrina izšel njen prvenec, zbirka kratke proze Zato sem torej prišla.
V svoj literarni prvenec je uvrstila 18 kratkih zgodb. Te se trudijo biti kar najzvestejše vsakdanjemu življenju preprostih ljudi z vrsto drobnih detajlov, ki jih v imenu večjih težav radi spregledamo ali pa ostajajo očem skriti. Pisateljica upodablja zgodbe disfunkcionalnih zmenkov in partnerstev, tesnobo delavcev v korporacijah, osamljenost v sodobni družbi, v nekaterih zgodbah pa opisuje srečanje s sanjskim, nadrealnim spominskim svetom. Osrednje dogajalno polje, če ne kar predmet pisateljičinega ustvarjalnega pa tudi siceršnjega zanimanja, so najosnovnejši odnosi, ki se napletejo, zapletejo in kdaj pa kdaj tudi uspešno razpletejo v službah, doma, neredko pa kar v medprostoru vmesnih srečevanj. Zgodbe so trdno zasidrane v vsakdan običajnih Slovencev (Petnajst minut; Zaradi hitrega življenjskega tempa in zahtevne službe pacientka pride k zdravniku, ki ji omeni preprosto rešitev – zamenjavo službe.), zato tudi lažje posegajo po celovitosti človeške izkušnje v danem prostoru in času. Kljub psihološki lucidnosti in čustvenemu naboju ter z občutkom za podrobnosti so pisane v dostopnem slogu; realno pisanje je mestoma prepleteno z liriko …Videla sta sijočo luno in nekaj zvezd ter odsev močne gladine jezera …
Dogajalni prostor zgodb je prepričljivo razpet med uradniška (Veronika, Nori svet) in poslovna (Kam gre skodelica za kavo, Brez imena), mestna okolja ter hribe (Križ) in gozdove, (Jezero, Noč z volkovi) med obema pa bi bilo nesmiselno delati razlike, saj se v izkušnji bivanja v Sloveniji ta prelivajo in tvorijo organsko celoto. Pisanje zaznamuje avtentičen lirski občutek za skrivnostno in mogočno v naravnih okoljih … Divje živali ohranjajo svoj mističen pridih tudi zato, ker jih ne vidimo vsepovsod …
Številne zgodbe se ukvarjajo z zapletenimi sodobnimi odnosi med moškimi in ženskami. (Kaplja za kapljo; On je bil v otroštvu pogosto tepen, dekleta so ga zavračala, mama mu je rekla, da je beden, oče, da ni dovolj vreden. Zdaj on njo nikoli ne vpraša, kako je. Tepe jo, zato ona pije, ni dovolj močna, da bi ga zapustila, popušča mu zaradi ljubega miru ali strahu pred samostjo.) Pobeg pri minus osem opisuje par, ki se poda na Norveško, v samotno kočo sredi gozda, kjer preživi pet dni. A teh pet dni je v pripovedovalkini pripovedi izbrisanih, kot bi skočila iz prvega naravnost v zadnji dan, kot bi v pozabljenih sanjah srečala nekaj tako travmatičnega, da se čas zabriše. To poudari še srečanje z novim parom, ki prihaja v kočo, tu bralec težko loči pripovedovalko in partnerja ter novi par. Konec zgodbe ustvari vtis groze.
Zgodbe so pisane iz izrazito ženske perspektive, ki je do moških pogosto ironična, vendar pa ne zajedljiva in skuša razumeti tudi moško krhkost. (Šepetalec; Ona izstopa po svoji zunanjosti, čeprav je njena lepota samo na zunaj, ob najmanjšem dvomu njena samozavest izgine. Ve, da bolj ko se bo borila, manj bo dosegla.) V njih ni ne enostavne dihotomije med spoloma ne enostavnega preseganja domnevnih spolnih vlog. (Vsaka poteza ima posledice; Ona zmaguje pri pokru, čeprav je začetnica, k njemu je prišla, ker je iskal spolnosti.) Napetost med moškimi in ženskami sproža stalno preizkušanje meja med enimi in drugimi ter v vsej svoji dvoumnosti sproža široko paleto čustev – od tesnobe do ganjenosti. (Iskrice; Ona mu pove, da se iskrica ni prižgala, zato odhaja.) V zgodbah je prisotna erotičnost, najbolj neposredno je izražena v uvodni, naslovni zgodbi, nikoli pa ni vulgarna, tudi v zgodbi Noč z volkovi lovec ne prestopi erotične meje. Pri tem je zanimivo, da so moški v zgodbah, kjer nastopajo kot glavni liki, večinoma v izgubljenem, podrejenem položaju. (Jezero; Fant je neroden in mu avto že drugič drsi v jezero. Brez imena; izobražen mladi moški želi dobro delati, a ima zahtevno šefico. Ko je na bolniški – zagovarja magistrsko nalogo -, izgubi službo.) Ne z namenom nekakšnega posiljenega, subverzivnega obračanja vlog, gre namreč za senzibilno obravnavo osamljenosti in krhkosti sodobnega človeka, ki je lahko tudi moškega spola. (Kam gre skodelica za kavo; Univerzitetno izobražen mladenič je zelo neroden, a skodelica, ki je nima kam odložiti, ga spravi v jok. Skodelica se kaže kot madež, ki se ga uslužbenec ne more rešiti, ki ga mora skrivati pred drugimi. Križ; alpinist je izgubljen v gori, sploh ko misli nanjo…)
Pogosta tema so učinki neoliberalizacije gospodarstva na posameznike. Mladi so vpeti v nemogoče zahteve trga, visoke najemnine, študijske zahteve in vsiljeno ambicioznost. (Veronika; Junakinja živi preveč strukturirano, zelo se trudi, a je prav zaradi tega zelo osamljena. Tujci; Ona je sama, ne ve, zakaj je moral partner na Poljsko, šele ko ji tujec pomaga, si oddahne.)
Vse to so sicer pogoste teme v javni razpravi in tudi književnosti zadnjega obdobja, vendar jim zgodbe Lene Kregelj dodajajo eksistencialno dimenzijo, ki presega aktivistične dimenzije in se subtilno potaplja v dejanska stanja atomiziranosti. Ta zajemajo razne duševne stiske in motnje, celo samomorilnost. (Vezalke ali selotejp) Posamezniki so stisnjeni v majhna stanovanja in izolirani od preostanka sveta. Potisnjeni so v svoje notranje svetove in hrepenijo po povezovanju. Partnerski odnosi med moškimi in ženskami v tem oziru ne delujejo kot področja tekmovalnosti, temveč kot zavetja pred osamljenostjo. (Ne pokaži mi prihodnosti)
S tem nam razkrivajo zanimivo sociološko perspektivo. Osamljenost v sodobni družbi je lahko večja pri posameznikih iz heteroseksualne populacije, ki ne pripadajo etničnim ali drugim manjšinam in ne sledijo tako imenovanemu girlboss feminizmu. Neoliberalna družbena ureditev namreč ustvarja velike pripovedi o boju manjšin in navidezne manjšinske in feministične skupnosti, ki preusmerjajo pozornost od dejanskih razmerij moči. Iz teh pripovedi pa so izpuščeni povsem običajni ljudje, o katerih piše Lena Kregelj.
Družinski odnosi niso obravnavani enostransko, temveč v vsej svoji ambivalentnosti, ki zaznamuje tudi partnerske odnose. Ena od zgodb se dogaja na praznični družinski večerji in vključuje široko in raznovrstno paleto občutkov o sorodnikih, ki jih lahko posameznica goji na ozadju ljubeče povezanosti. (Delovna soba)
Kljub težkim temam, ki se kaj hitro zapeljejo v varno razrešitev in pomiritev, pa je pripovedovalski pristop mehak, tudi krhko odprt, čeprav je obenem suveren in pogumen. Prav zaradi teh odprtih protislovij je branje zgodb Lene Kregelj v knjigi Zato sem torej prišla zanimivo, saj srkajo najrazličnejše odtenke in čustva ter omogočajo različne uvide v tematiko družine, partnerstev, osamljenosti in odtujenosti.
Kratkoprozna zbirka Zato sem torej prišla je izšla pri založbi Beletrina.
