Slavenka Drakulić (1949 – 2026) je bila rojena na Reki, novinarka in ena najuspešnejših ter najbolj prevajanih hrvaških avtoric. Objavila je trinajst knjig, nekatere od njih so prevedene v več kot dvajset jezikov. V svojih publicističnih delih se je ukvarjala s temami, kot so feminizem, komunizem in postkomunizem, napisala pa je tudi več izjemno uspešnih romanov, ki so bili deležni množičnega bralskega in naklonjenega kritiškega odziva na Hrvaškem ter po svetu. Kljub odličnim biografskim romanom v zadnjem času še vedno ostaja največja mojstrica kratkih zgodb. Preminula je tik po izidu njene knjige Zakaj se nisem naučila kuhati.
Njena dela, prevedena v slovenščino, so: Nevidna ženska in druge zgodbe, O čem ne govorimo, Dora in Minotaver, Mileva Einstein, Kako smo preživeli, Frida ali o bolečini, Kot da me ni, Obtožena, Balkan ekspres.
Drakulićeva je v sodobno književnost vpeljala ženski avtobiografski diksurz.
O čem ne govorimo je pretresljiva in hkrati izjemno intimna zbirka zgodb, v kateri Slavenka Drakulić z natančnostjo, pogumom in empatijo razpira teme, o katerih družba pogosto molči. Stvari, o katerih ne govorimo, so tiste, ki so pogosto najpomembnejše, a pisateljica jih zna s svojim specifičnim slogom zapisati neposredno in brez olepševanja. Knjiga se dotika telesa, bolezni, staranja, strahu, sramu in meja zasebnosti – tistih drobnih, a odločilnih trenutkov, ki oblikujejo človekovo izkušnjo, a si o njih skoraj ne upamo govoriti, saj domala vsakomur vzbujajo nelagodje. Skozi prizore vsakdanjega življenja (bivanje v bolnišnici, nepričakovana bolezen, večerja s prijateljem iz mladosti, obsesija s knjigami, staranje, umiranje, ljubezen v zrelih letih …) naslavlja veliko neizrečenih neprijetnih tem.
Avtorica v svojih knjigah osebne fragmente prepleta z literarno fikcijo, v ozadju pa tudi s širšim družbenim komentarjem, pri čemer ustvarja občutek neposrednosti, ki bralca vabi k razmisleku o vsem tistem, čemur bi se najraje in za vselej izognil … Kakor v svojih preteklih delih Slavenka Drakulić vedno znova z nežnim humorjem in kritično jasnostjo odstre tančico nad tem, kar v resnici pomeni biti ranljiv – in zato tudi globoko človeški.
V knjigi kratkih zgodb O čem ne govorimo se dotika telesa, bolezni, staranja, strahu, sramu in meja zasebnosti – tistih drobnih, toda odločilnih trenutkov, ki oblikujejo človekovo izkušnjo, a si o njih skorajda ne upamo govoriti, saj skoraj vsakomur vzbujajo nelagodje.
»Počutim se vse bolj nevidno, kot da izginjam. Ja, seveda obstajam, ampak kaj to pomeni, če od drugih ne dobivam potrditve svojega obstoja? Če se vedejo, kakor da me ne vidijo?«
(Slavenka Drakulić; Nevidna ženska in druge zgodbe)
