Kinodvor: Mestni kino
Osem gorà (Le otto montagne)
Felix van Groeningen, Charlotte Vandermeersch / Italija, Francija, Belgija / 2022 / 147 min / italijanščina
Nežno in intimno odo prijateljstvu, postavljeno pred veličastno pokrajino italijanskih Alp, sta po veliki italijanski knjižni uspešnici Paola Cognettija posnela Belgijca Felix Van Groeningen (Alabama Monroe, Lepi fant) in Charlotte Vandermeersch. Nagrada žirije v Cannesu.
Distribucija FIVIA – Vojnik
Festivali, nagrade Cannes (nagrada žirije); Busan; Karlovi Vari; São Paulo; Valladolid; Zagreb; AFI Fest; Liffe
Narava je pomembna tema knjige Paola Cognettija. Tudi epski film je pripovedovan skozi drobne geste, to je oda krhkosti in moči vsakega živega bitja, pa naj bo človek, žival, rastlina ali gora. Film brez kančka cinizma pokaže; kako lahko na videz nepomembni dogodki iz otroštva ostanejo z nami, ne da bi sploh vedeli, zakaj, ter z leti pridobivajo pomen. Romantični in melanholični vidiki narave, pa tudi njena realno razsežnost, ki je lahko nevarna in neusmiljena. Gledalci lahko občudujemo sliko italijanskih Alp in Himalaje in razmišljamo, da te gore prisilijo, da se soočiš sam s seboj; to je okolje, ki ne laže in ne dela uslug. Vedno znova se sprašujemo, čemu potem silimo na vrh? Nimamo dobrega odgovora, pa vendar to počnemo. Le to, da se lahko nato spet vrnemo v dolino – povsem prevzeti.
Zgodba
»V središču sveta je zelo visoka gora po imenu Sumeru, okrog nje pa osem gorà in osem voda. Se je več naučil tisti, ki je obšel osem gorà, ali tisti, ki se je vzpel na vrh gore Sumeru?«
Pietro je mestni fant, ki s starši preživlja počitnice v dolini Aoste. Družina sicer živi v Toscani; oče inženir, mati učiteljica, sin obiskuje šolo in je uspešen. Tam, v odmaknjeni gorski vasici, se spoprijatelji z Brunom, zadnjim otrokom pozabljene gorske vasice. Vsako poletje skupaj tekata po travnikih, skačeta v kristalna jezera in raziskujeta zapuščene hiše, a ne vso mladost, le v najnežnejšem obdobju, potem se njune poti oddaljijo, saj mora Bruno z očetom (zidarjem) na delo, Pietro pa se rahlo dolgočasi. Čeprav nista bila v stikih, sta se občasno našla, imela pa sta skupno ljubezen, goro. Do smrti Pietrovega očeta sta oba živela življenje brez ciljev; Bruno dela z zidarji, Pietro pa začne pisati, dela priložnostna dela, v stikih je z mamo – učiteljico, z očetom pa se je odtujil in se ne videva več.
Bruno vseskozi ostaja zvest svoji gori, Pietro pa prihaja in odhaja.
Ko umre Pietrov oče, se spet srečata (po desetih letih), usoda ju spet poveže; saj Pietrov oče želi, da Bruno postavi njegovo kočo v hribih, ki jo potem zgradita skupaj – delo ju močno zbliža, spet imata stike. Pietro odide v Himalajo, Bruno pa se poroči, ima živino, začne izdelovati sir. Pietro v Himalaji skuša najti smisel svojega življenja in obišče osem gora, spozna partnerko, je srečen. Bruno pa ni zmogel obdržati sirarske obrti, ker ni spremenil načina dela; njegovo delo je zastarelo, ni maral za napredek, molzel je ročno, v dolino ni hodil, žena hoče vnesti v obrt naprednejše gospodarjenje, on pa ne, mogoče tega niti ne zmore; /Včasih ljubezen umira počasi, včasih pa umre naenkrat/, zato ona odide, ker ve, da mora poskrbeti za otroka, Bruno pa vztraja v svojem prvinskem življenju do smrti.
Zgodba o prijateljstvu, o dozorevanju.
Oba; Bruno in Pietro, sta iskala smisel svojega življenja, kaj bi sploh v življenju rada, oba imata težave z očeti; Pietrov oče, inženir, hribolazec, občuduje Brunovo moč, mu posveča čas, hodita skupaj v hribe, medtem, ko je Pietro v Himalaji, in sam najde svojo srečo in smisel, Brunov oče pa odhaja, dom zapušča, s sinom se ne ukvarja. V odmaknjeni vasi so sicer zgradili cesto, a cesta ljudi ni pripeljala, ampak jih je odpeljala v svet.
Bogat, lep in neizrekljivo žalosten film.
To je eden redkih filmov, ki razume, kako vpeti smo v fizične in psihološke prostore otroštva; kako nas lahko družine in tradicije, s katerimi so nas vzgajali, hkrati navdihujejo in omejujejo. Predvsem pa s skoraj otipljivo telesnostjo oživlja redko videni svet ter nas hkrati opominja, da je življenje ob delu z rokami – molža krave, gradnja hiše, vzpon na goro – za nekatere le romantični ideal, za druge pa neizprosna resničnost.
Film je romanesken v najboljšem pomenu besede, je kot gora: od daleč veličasten in miren, od blizu pa prepreden z razpokami in norostmi prijateljstva, ki oba moška stane veliko, vendar jima da še mnogo več.
Zanimivosti
Roman Osem gorà Paola Cognettija je prvič izšel leta 2016 in kmalu postal mednarodna uspešnica. Osvojil je prestižno italijansko književno nagrado strega in francosko priznanje prix médicis. V slovenščini ga lahko beremo od leta 2020, ko je v prevodu Luke Novaka izšel pri založbi Totaliteta.
Mestnemu kinu hvala za lep sprejem in pogostitev, premiero filma sem si ogledala: Maja Drolec
