Maja Drolec: Mnenje o knjigi
Drago Jančar: Zakaj pisati: eseji in drugi zapisi
Slovenska matica, 2024
Drago Jančar (Maribor, 1948) slovenski pisatelj, scenarist, dramatik, esejist, dramaturg in pesnik. Za svoje delo je bil večkrat nagrajen; npr. s Prešernovo nagrado, Nagrado Prešernovega sklada, Grumovo nagrado, prestižno nagrado prozart in še z mnogimi drugimi.
V knjigi Zakaj pisati: eseji in drugi zapisi gre za zbirko esejev o kulturnih, etičnih in, v najširšem smislu tudi, političnih vprašanjih našega časa, ki jih je avtor pisal v zadnjih nekaj letih. Uvodni esej (Najbolj strašna zgodba), ki se naslanja na Gogoljevo povest z istim naslovom, je napisal nekaj dni po napadu na Ukrajino, ko je istočasno v Kijevu izšel tudi prevod njegovega »vojnega« romana In ljubezen tudi. Zaradi ruskega napada prevod knjige ni doživel predstavitve, obležal je v skladišču, morda so knjige uničene. Drago Jančar je zapisal: »V današnjem svetu, ki so ga preplavile nove digitalne tehnologije in so mediji z internetom kot osrednjim gibalom povsem marginalizirali ne samo literaturo, ampak sleherno celovitejše razumevanje etike in vprašanj človekove eksistence, se smisel in pomen literature postavlja povsem na novo. Ideološki valjarji preprostih družbenih rešitev, razširjeni po tako imenovanih socialnih omrežjih, zlahka teptajo vsakršne bolj zapletene probleme in jih nivelirajo v ploska področja egalitarnega, predvsem socialnega mišljenja, pogosto kar agitacije. Bralci, če lahko tu še govorimo o bralcih, so od informativnega bobnenja oglušeli za subtilna estetska, etična in tudi zapletena družbena vprašanja. Res, kakšen smisel še ima literatura v času bliskajočih se ekranov, gomazenja milijonov preprostih političnih tirad in neumnih internetnih intervencij v vsa vprašanja tega sveta, v času, ko vsakdo misli, da vse ve, in to tudi zapiše, pa četudi ni smiselno? Tudi v času prostaškega vmešavanja v življenja drugih ljudi.«
Literatura je kot ogledalo sveta. Jančar izpostavi romane devetnajstega in dvajsetega stoletja, ki so se praviloma preko svojih zgodb nanašali na aktualne družbene probleme. Sprašuje se, če lahko danes sodobna literatura še zavzame podobno pomemben položaj. Najmanj do začetka dvajsetega stoletja so pisali predvsem predstavniki bogatejših slojev, v veliki meri njihovi sinovi, počasi so se jim pridruževali meščani in piske. Literarni junaki so bili iz sveta, ki so ga avtorji poznali in o tem, manjšinskem, priviligiranem svetu večinsko poroča literatura tistih časov. Z dvajsetim stoletjem se je prostor pisanja počasi sprostil in razširil, “demokratiziral”. Vedno več pisateljev je prihajalo tudi iz manj premožnih okolij. Z dvajsetim stoletjem se je prostor pisanja počasi sprostil in razširil, “demokratiziral”. Vedno več pisateljev je prihajalo tudi iz manj premožnih okolij. Res pa je, da so mnogi, kot pred njimi Balzac, začeli ali pa si vzporedno služili kruh kot novinarji, v prvi polovici in še sredi stoletja so se često uveljavljali kot vojni poročevalci (Hemingway). Danes pisanje (in branje) leposlovja nikakor ni več omejeno na najbogatejše sloje družbe, za branje velja kvečjemu obratno. Knjig je sicer v vsakem novem časovnem intervalu več kot v primerljivem kdaj koli prej, zato je izbor tistega, čemur Jančar pravi umetniška literatura, gotovo napornejši ali pa vsaj dolgotrajnejši, kot je bil nekoč, še posebej, če se zares presoja po slogovni moči in po vsebini vsakega posameznega dela, za kar ga je potrebno prebrati, ne pa morda zgolj po imenu avtorja ali založbe. Jančar zelo jasno razmeji (družbeno-politično) angažiranost od (politične) agitacije. Ali je literatura danes sploh lahko v celoti neodvisna od politike? Je kdaj koli bila? Mar ni tudi v literaturi in v nje merjenju polno politike in “politike”? Nobelova nagrada za literaturo naj bi bila vsako leto podeljena tistemu, ki je na svetu na področju književnosti ustvaril najbolj izstopajoče delo v idealni smeri. Npr. Andrića je opisal kot človeka za vse režime, ki je vsakokrat znal poskrbeti zase in si, med drugim, urediti takšne službe, da se je ob njih lahko v miru posvečal pisateljevanju.
Je internet res »killer« literature? Jančar pravi, da so digitalne tehnologije in internet kot osnovno gibalo marginalizirali literaturo. Zaradi socialnih omrežij, ki omogočajo, da so bralci “v času, ko vsakdo misli, da vse ve, in to tudi zapiše, pa če je še tako butasto”, oglušeli. Smisel in pomen literature se zato postavlja povsem na novo.
Vse pogosteje gledališke predstave niso več uprizoritve dram, komedij ali tragedij, vse pogosteje nam ne privoščijo več gledališke igre, gledalci se borijo z dojemanjem šibko – med seboj povezanih odrskih fragmentov, kjer besedilo komaj še igra kakšno smiselno vlogo. Jančar meni, da izginjanje literarnih besedil iz gledališča nadomešča vse pogostejša politična -odrska (ali pa preprosta moralistična) agitacija, ki jo izvajajo igralci z mikrofoni v rokah.
Pisati ali ne? Razlogov za pisanje je toliko, kot je posameznikov, ki pišejo in so med seboj človeško različni. Morda čutimo, da je to veščina, za katero imamo dar. Zelo pomembno je, da misli, ideje, prepričanja, ki se razgalijo ob pisanju, osvojijo bralca.
Jančarjevi eseji o pisanju so močna izpoved o stoletnem divjanju v Evropi, v katerem je umrlo milijone ljudi; premnogim je bilo vzeto življenje, ki so ga ljubili, in jim je bilo vsiljeno nekaj neživljenjskega, mrtvega. Jančar je zapisal leta 2021: “Torej sem na robu, opazujem življenje, pišem o njem, naj bo to v zgodovinskem ali današnjem času,” in to bo veljalo še za sleherne prihodnje eseje.
Spoštovani bralci, Jančarjevo delo Zakaj pisati je izdala založba Slovenska matica.
