Kdo bi le razumel voljo muhaste gospe Usode ali težko doumljive namere Stvarnika, opazujoč v času ujete zgodbe ljudi, ki so s svojim znojem in solzami pojili zelenilo doline in gričevja pod obronki gora? Gre morda le za skupek dogodkov, prekrižanih življenjskih poti, naključij brez smisla?
Mnogo večerov, ko je brskala po dokumentih, proučevala zapisane besede, si skušala priklicati v spomin pripovedi o nekdanjih časih, ki jih je poslušala kot otrok, so se v njene misli prikradla vprašanja o namenu našega bivanja v tostranstvu. Kratek čas nam je odmerjen tu, a še ta je večkrat prežet z bolečino, krivico, nikoli izpolnjenim hrepenenjem. Ugašajoči dan je z zamolklo rdečkasto svetlobo umirajočega sonca izvabil njen pogled skozi okno. Podoba raja s senožetmi in gozdovi, zaplatami njiv in malimi zaselki, v ozadju katerih se dviga hribovje s skalnimi lisami. Le koliko popotnikov vseh vrst, od trgovcev, vandrovcev, vojakov, potepuhov, je tekom stoletij premerilo prašno cesto, ki se je vila ob reki. Vsak s svojo zgodbo, iščoč svojo srečo nekje od toplega primorskega konca do vznožja vršacev. Ni jih bilo malo, ki so pustili tu svoje seme ali celo pognali korenine, mnogi pozabljeni našli mir v zemlji njene doline.
Je zaslišala topot konjskih kopit? Njih zvok je postajal vse glasnejši in slednjič se je iz mračine izluščil jezdec. Visok in močan je moral biti, odet v uniformo. Kazalo je že, da se bo ustavil v bližnji furmanski gostilni, a je znova pospešil in kot blisk odvihral v skorajšnjo noč. Le kaj ga je tako gnalo? V duhu je zagledala njegov obraz. Utrujene jekleno sive oči, ki so videle že marsikaj, saj ga je življenje že zgodaj prisililo v boj. In trde poteze, kot izklesane z dletom, po katerih so polzele solze. Nenavaden prizor, ki jo je izzval, da razreši zagonetko. Kaj neki je pretreslo starega vojaka, vajenega krvi in grozot vseh vrst? Od kod čustva, ki jih je očitno nekaj predramilo? Pa ne, da ima tudi on srce? Je morda zmožno koga ljubiti? Ali pa je bil celo sam kdaj ljubljen?
Kot bi sledila niti, ki jo je za seboj pustil neznani jezdec, se je v mislih vrnila v smer, od koder ga je prineslo. Dan je še bil, ko se je – kot že mnogokrat doslej – ustavil v leseni koči ob robu dobrave. Tam je skoraj pozabljena domovala ne več rosno mlada Jera. Nekoč je bila potovka, ki je obredla kar nekaj krajev, spoznavala ljudi, bila vešča zdravljenja in, če gre verjeti ljudskemu glasu, menda tudi čaranja, a nikomur ni pustila blizu. Skupni jezik je našla le z mačkami, zato se je ljudem zdela še bolj čudaška. Urban, kot je bilo ime staremu vojaku, je nekoč slučajno zašel v njeno bližino. Beseda je dala besedo in nekaj je vzbrstelo med dvema osamljenima dušama ter prineslo kanček žara v njune oči. Morda, če bi bil mlajši … je občasno, navadno v dolgih zimskih večerih, plaho pomislil. Tako pa v jeseni življenja ne gre spreminjati ustaljenih navad in opuščati utečenih poti, pa četudi so te grapave in blatne. Staro kolesje jih je vajeno.
Tistega jutra so ga preganjale hude more. Še ko je bil buden, so se mu pred očmi prikazovali cvetovi čudno prelivajočih se barv, ki kar niso hoteli izginiti. Nenavadno živ privid ga je spomnil na Jero, saj se je travnik ob njeni koči vsako jesen odel z vijoličnim pregrinjalom. Že dolgo je ni obiskal, pa je bil le nekaj ur ježe oddaljen od nje. Med potjo se ga je nekajkrat polotil čuden nemir, ki ga je blažil s požirki brinjevca.
Neobičajna tišina je butnila vanj, ko je razjahal in se peš odpravil proti koči. Zrelo poletje je bilo, a podlesek je že silil na dan. Jutranja rosa je še opoldne obležala na cvetovih in jih obarvala v lesketajoče se mavrične odtenke. Nevidna teža je ždela nad idilično pokrajino. Skoraj zlovešča. Izza na pol odprtih vrat se je prihuljeno prikradla mačka. Nekaj trpkega je zaznal v njenem pogledu. Za hip je okleval, še sam ni vedel zakaj, nato pa vstopil. Nekoč neustrašni junak mnogih bitk je v prsih začutil podivjani utrip, ki mu je stisnil grlo, v glavi pa mu je zaplala kri. Pred njim je ležalo negibno telo. Že okorelo. Hladno. Z njemu dobro znano modrikasto belino.
»Jera, Jeraaa, Jeraaaa …,« se je kot iz daljave trgal glas. In slednjič utonil v tihoti.
Čas je prenehal obstajati. Se prelil v večnost. Končno se je le dvignil. Mnogo let starejši kot še nekaj ur prej. Prazen kot stara lupina, izgubljena na prašni poti življenja.
—–
Krog se je sklenil. Skozi mrtve oči Jere je doumela, od kod ji ta neustavljiva želja, da spozna kar največ o svoji dragi dolini in njenih ljudeh.
