Bradati, že nekoliko osiveli mož je počasi stopal po mehki gozdni stezi. Ljubil je jutra, ko so meglice še leno poležavale v dolini pod njim, sam pa je opazoval igro svetlobe na listju stoletnih dreves. Po letih bivanja v tujem svetu in mestnem vrvežu mu je odmik v mehkobno dolenjsko pokrajino z valovitimi griči pomenil pravo razkošje – prostor, kjer je znova našel svoj mir. Skrivnostni gozdovi Gorjancev so postajali njegovo zatočišče, kamor se je umikal, kadar se je v njem prebudila želja približati se sebi in razmišljati o svetu ter času, ki ga je preživel. Sčasoma jih je poznal bolje kot lastne dlani: vsak grič, vsako votlino, razgledišče in drevo, ki je skozi desetletja pognalo korenine v gostoljubno zemljo. Predajal se je ubrani melodiji ptičjega petja, šumenju vetra v krošnjah in božajočim žarkom jutranjega sonca, ki so razvajali njegove čute. Občutenje skladnosti narave je bogatilo njegov duh. Vsak hrib je bil spomin, vsaka steza vprašanje, vsak razgled odgovor, ki ga je moral šele doumeti.
V takih trenutkih je prejemal največ odgovorov na vprašanja, ki so mu v zadnjem času zaposlovala misli. Begal ga je občutek, da mu čas polzi iz rok. Zrelo poletje se je prevešalo v jesen. Starost je trkala na vrata, njegove kosti so vse bolj čutile težo minulih let. Bo za njim ostala kakšna sled ali bo utonil v neprizanesljivi minljivosti? Je res prehodil pravo pot? Bo kanček njegove ljubezni do domače zemlje in njenih lepot našel pot v srca prihodnjih generacij?
Na svojih samotnih pohodih se je prepuščal neznani sili, ki ga je večkrat zazibala v nek drug čas. Česa vse nam ni dano videti, pa vendar obstaja? Kaj se je na tem koščku zemlje dogajalo nekoč? Pogosto so se pred njegovimi notranjimi očmi prikazovale podobe preteklosti teh krajev in kot skozi nevidno tančico je lahko vstopil vanje ter se zlil z dogajanjem. Sprva ga je ta moč plašila, pozneje pa jo je sprejemal s hvaležnostjo. Začelo se je tistega dne, ko je naletel na razvaline manjšega gradu, kjer je nekoč vladala gosposka. V duhu je začutil, kako so v usodo vdani kmetje molče prenašali njeno trdo roko. Vsakdo je imel svoje mesto in z njim se je moral sprijazniti, saj je bila to očitno božja volja, ki ji ni bilo mogoče oporekati, še manj pa se ji upirati. Videl je samotne koče, kjer so, iščoč resnico v tišini narave, živeli puščavniki. V odsevu lesketajočega potoka je uzrl podobe vil in škratov, ki so s svojo nagajivostjo včasih zmedli mimoidoče. Vstop v njihov čarobni svet je bil dan le redkim, zato so se spletale številne legende. In dano mu je bilo videti tudi samega sebe – v cvetu let, polnega zanosa, kako kot kronist zapisuje dogajanja tiste dobe in svoje zapise bogati z opažanji sveta. Zdelo se mu je, da je to, kar doživlja zdaj, le ponovitev preteklosti, ki jo je nekoč že živel. Morda celo obveza, da dokonča stoletja nazaj začeto delo.
O tem ni upal spregovoriti z nikomer, saj bi ga hitro razglasili vsaj za čudaka, morda pa bi se mu zgodilo še kaj hujšega. Svoja videnja in razmišljanja je prelival v zgodbe. Vanje je vpletal tudi pripovedovanja ljudi, ki jim je z zanimanjem prisluhnil.
Zvečer se je rad ustavil v vaški gostilni, kjer je ob kozarcu ali dveh cvička pomodroval z možakarji. Če ni bilo prave družbe, kar je bilo redko, je včasih že kar tam zapisal kakšen vtis ali misel, ki se mu je porodila spotoma. Vedno je imel ob sebi zvezek. Kar nekaj gosto popisanih se jih je že nabralo.
»Kaj boš z vsemi temi zapiski?« ga je nekoč vprašal prijatelj, ki ga je obiskal.
»Morda jih bodo nekoč brali, morda jih ne bo nihče. V teh naših odmaknjenih krajih se skriva toliko zanimivosti, da bi bilo zares škoda, če ne bi našle poti do zanamcev.«
Sam pri sebi pa je vedel, da bo marsikatera skrivnost ostala neodkrita. In prav je tako.
