Iščeš jo. Vse življenje. Sprva v ugodju bele tekočine, katere okus zaznaš v ustih, ko jo posrkaš vase. In v vonju telesa, h kateremu se priviješ. V vabeči topli okroglini, ki utiša lakoto. Tudi glasu, katerega zven te pomiri. Vedno je tu, ko se počutiš sam, nemočen v tem čudnem, še neznanem svetu, v katerega si bil vržen iz varnega zavetja, ki se počasi izgublja v pozabi. Zdaj si tu, ves krhek, željan bližine in topline. Obraz, ki se sklanja k tebi, ti postaja domač in pogled, ki se ujame s tvojim, zariše nasmeh na tvojem obrazu. Čutiš, da si sprejet v dotlej tuji svet, ki počasi postaja tvoj. Kako preprosta in veličastna je ta – sreča. Ne zavedaš se je, še dolgo je ne boš znal ubesediti, a občutiš jo z vsakim vlaknom telesa.
Vse več njenih obrazov prepoznavaš. Skriva se v nagajivem metulju, ki se ti približa in izmakne, ko ga hočeš ujeti, mehkobi plišaste igrače, ob kateri potoneš v sen, saj te spominja na mehkobo telesa, iz katerega si izšel. Prijazen kuža, ki pomaha z repom, te razveseli in zadovoljstvo, ko ti prvič uspe ujeti žogo, te navda s ponosom. Vedno znova pa ti izvabi nasmeh ljubeč pogled mame, ki plete trdne vezi za bodoče dni.
Tvoj svet se širi in najdeš jo na vsakem koraku. Želiš jo otipati, stisniti k sebi, okusiti, opazovati, dokler te ne pritegne nekaj drugega. Majhne sreče se ti ponujajo in ti jih radostno sprejmeš. Ne vrednotiš in ne dvomiš, še manj pogojuješ. Čudiš se vsemu, kar te obdaja in skoraj vse te očara. Tako preprost zna biti svet v otroških očeh! Ustvarjaš; sprva okorno, a vzpodbuda in vztrajnost delata čudeže. Zadovoljstvo, ki ga občutiš ob svojem izdelku, te dviga v višave. Znaš, zmoreš, upaš si. Pot življenja si tlakuješ z drobnimi kockami samozavesti in oblikuješ mozaik, ki ga boš v vsej svoji lepoti ugledal šele čez leta. Smeh, ki spontano privre, je pristen, še nepotvorjen in ujet v okvire pravil. Radovednost te žene dalje in ti odpira nova obzorja. Pogumno jim stopaš naproti in ne dvomiš, da jih boš dosegel. Navdušenje, ki te prevzame, je nalezljivo.
Spoznavaš, da ima odtenke. Prepoznavaš jo v velikih in malih stvareh. Tudi takšnih, ki so ti bile doslej neodkrite. Zdaj že veš, kaj se skriva v besedi sreča. Zoriš. Porajajo se občutja, katerih se sprva le bežno zavedaš. Ne znaš jih opredeliti. Begajo te in spravljajo v negotovost. Skušaš jih povezati z že znanim, a ne gre vedno. Iščeš oporo, potrditev, odgovore na izrečena in neizrečena vprašanja. Beseda prijateljstvo pričenja dobivati pravi pomen. Tkeš vezi, ki bogatijo tebe in druge. Naučiš se dajati, da bi prejemal. Zavedaš se, da si močnejši, če si v skupini. Opažaš, da tudi sam prispevaš k njeni moči. Njen uspeh je tvoj uspeh.
Še sam ne veš, kdaj opaziš poseben lesk v očeh nekoga, na katerega si še do včeraj gledal s popolnoma drugačnim pogledom. Nekaj nedoločljivega se prikrade vate in vztrepeta vselej, ko ga zagledaš. Je to ljubezen, o kateri si doslej le slišal in bral? Zdaj pa je vzcvetela v tebi in odela svet v mavrične odtenke. Naenkrat sonce pridobi novo moč, pesem bolj harmoničen zven in jutro prijazneje pozdravi dan. Srce prične utripati v drugačnem ritmu. Sanje te dvignejo pod nebo. Poletiš v daljave, onkraj meja, ki jih določa vsakdanjost, v svet, ki ga izrišejo pričakovanja. Zruši se in razblini, opotekajoč se pobiraš iz prahu, bolečina skeli, a vedno se najde roka, ki ti pomaga, da se dvigneš. Beseda prijatelja poboža in potolaži, podeli izkušnjo in morda nasvet. Vedno. Opora te bodri. Upaš vnovič tvegati, saj se zavedaš, da v stiski ne ostajaš sam.
Pluješ po reki življenja, katere tok zna biti nepredvidljiv. Včasih te spodnese, grozi, da te izvrže na breg, kjer boš osamljen obtičal, spet drugič te zvito vabi v vrtinec. Še preden se dobro zaveš, te lahko pogoltne in čez čas izpljune nemočnega, da si nikoli več ne opomoreš. Skriva čeri, ki te utegnejo ugonobiti. Tudi zapreke, čez katere se moraš prebiti. Premaguješ brzice. Nevarnosti prežijo nate tam, kjer jih najmanj pričakuješ. Zdaj že dobro veš, da bi se jim sam težko upiral. Zavest, da imaš prijatelja, te opogumlja. Lahko računaš nanj; vedno in povsod. In on nate. Mnogo vas je, ki plujete proti istemu cilju. Zavedate se, da je v slogi moč, s katero obvladujete tok, ki vas vodi dalje.
Žareče barve poletja dobivajo zamolkle odtenke. Jesenske meglice privabijo otožnost. Čas utripa počasneje. Glasovi potihnejo. Zdi se, kot bi tišina napovedovala nekaj zloveščega. Zavedanje o minljivosti leže na dušo. Zdaj zreš nanjo z drugačnimi očmi. Polnimi izkušenj, v odsevu lastnih zablod in ugaslih idealov. V ruševinah iščeš koščke in jih sestavljaš v novo celoto. Počasi se izrisuje slika. Sprva je niti ne opaziš, a nekaj te žene dalje, da ne odnehaš. Drobci se zlivajo v podobo, ki zažari v prenovljenih barvah. Veš, da je bilo vanjo vloženo veliko truda in vztrajnosti. Kot v ogledalu prepoznavaš v njej sebe. Svoje upe, hrepenenja, drobne radosti in sanje. Tudi solze, ki so se izlile, odnašajoč s seboj nemoč, jezo, razočaranje. Ta očiščujoči jok, ki je izbistril pogled! V drobcih prepoznavaš koščke sreče. Vsako jutro ti ponudi nove. Le kako jih prej nisi opazil? Omamni vonj kave, deški glas, ki je prešel v moškega, novo vzcvetela sončnica, glas prijateljice, ki si zaželi tvoje družbe. Malček, ki mu podariš nasmeh, ti ga vrne in sosed te razveseli z bučkami iz svojega vrta. Ne potrebuješ več sijaja in vznesenih besed, zlaganosti in lažnega blišča, v katerega perju ti je nekoč prijalo uživati. Malo potrebuješ za srečo, a pot do tega spoznanja je bila dolga. Posuta tudi s črepinjami, zaradi katerih si ob padcu včasih zakrvavel.
Osvobojen balasta nestvarnih pričakovanj se zaveš, da je sreča kot bumerang. Držiš jo v rokah, a moraš jo vreči od sebe, da se ti vrne. Vedno znova. Daješ in prejemaš. Delčke sebe puščaš za seboj v dar tistim, ki prihajajo za teboj. Izkušnje, modrost, toplino. V zameno za mladostno zanesenost, prešeren smeh, pristno hvaležnost, izraženo z iskricami v očeh. Tudi z nežno kretnjo in dotikom, ki ogreje včasih že premrle roke in otopele čute. Mladost se zlije z zrelostjo v plesu dajanja in prejemanja. Tudi prihajanja in odhajanja. Večnega vračanja. Vedno vnovičnega iskanja sreče.
