Kot pred nemim ogledalom
stojim pred podobo.
Obraz brez imena,
negiben, strog,
napolnjen s hladno praznino,
ki diha v ritmu tišine.
Za trenutek se mi zazdi,
da tudi podoba zre vame
in v meni išče svoj odsev.
Resno obličje brez izraza,
okamenele ustnice,
oči brez svetlobe –
zapečatena vrata v notranji svet.
Bele roke držijo droben cvet pozabljenih spominov.
Listič odpade.
Sledil mu bo drugi in tretji, vse do zadnjega –
znamenja dokončne predaje.
Kdo ve, od kod in kdaj
so se priplazili turobni časi
in pregnali barvitost
ter življenje ovili s sivino?
Kdaj je izzvenela radost?
Si ti jaz ali sem jaz ti?
Katera od naju mora pod brezizrazno masko
poiskati čarobno iskro,
da bo svet ponovno zasijal v nekdanjem žaru?
