Še zdaj ga zaznava v krivuljah spomina, kot bi pravkar prodrl do njegovih nosnic, čeprav so minila že desetletja. Svežina mimoze, turške vrtnice in jasmina, ovita v citrusni hlad mandarine, ki se po nekaj trenutkih obogati s sladkobnim pridihom pačulija, pospremljenim s kančkom mirte. Vonj, ki preseneča. Te zaprede v svoje mreže, da mu omamljen slediš. Svoje razkošje razvije šele čez čas, ko se spoji z vonjem polti ženske. Ne katerekoli, temveč polnokrvne in voljne. Ženske, ki se zaveda svoje ženskosti. Samice v žlahtnem pomenu besede.
Ah, ta sladkoben vonj s trpko noto! Kot življenje. Obetajoče sladkosti, po katerih na koncu ostane grenak okus. Tega se zaveda šele zdaj, ko kot izsušeni panj počasi pogleduje na drugo stran in se sprašuje, kaj je tam onkraj.
Tedaj pa je bil v cvetu let. Mladec, ki se je s talentom in dobro mero sreče znašel v pravljici, o kateri je sanjaril, odkar se je zavedal sebe. Estetika ga je privlačila že od malega dalje in zapisal se je svetu mode. Svetlolase lepotice pravilnih potez, modro sijočih oči, s postavami v obliki peščene ure so bile njegova vsakdanjost, toda puščale so ga hladnega. Kot še mnoge v njegovih krogih, ki so občudovali proporce slokih ženskih teles, a v svojih fantazijah in tudi reali so se prepuščali užitkom, ki jim jih je nudil lastni spol. Zalotil se je že mislimi, da tudi sam sodi v njihove vrste. Le občutek sramu mu je preprečeval, da izkoristi priložnost, ki jih ni manjkalo, in sam v sebi potrdi svojo usmeritev.
Pa se je zgodil Tabriz. To je bil čas, ko je zahodni svet začel ponovno odkrivati večne bisere Orienta. Na novo se odpirajoči Iran je postal posebej zanimiv. Še zlasti ženske. Dedinje starodavne kulture so z mistično lepoto v svet mode prinašale svojevrsten čar.
Brez posebnih pričakovanj je s svojo ekipo odletel v Tabriz, kjer naj bi priredili modno revijo. Že prvi večer ga je prevzel utrip Velikega bazarja. Zlil se je z vrvežem, ki ga je nosil sem ter tja brez cilja.
Iznenada …senca črne silhuete je zdrsela mimo njega in se izgubila v množici. V njegove nosnice je butnil njen vonj, ki ga je v trenutku hipnotiziral. Ga je oplazil plamen ali le pogled mandljevih oči? Se je razprlo nebo in mu je luč Stvarnika osvetlila pot k razsvetljenju? Obstal je kot uročen. Prešinilo ga je spoznanje, da je to Ona. Ženska, ki jo je čakal vse življenje. Razum je doživel blokado, oblast nad njegovim razmišljanjem in delovanjem je prevzel prvinski nagon, katerega ukazom se ni bilo moč upreti. Naenkrat se je v njem prebudil samec, katerega svet se vrti izključno okoli samice. Kri, naphana z neobvladljivo strastjo, je zaplapolala v kilometrih žil njegovega doslej še nikoli zares prebujenega telesa. Mora jo izslediti. Si jo vzeti. Pripada mu. Samo njemu. Tudi za ceno življenja. Misel, da ga ogenj nebrzdane sle, ki ga je v njegovem drobovju zanetila neznanka, lahko pogubi, je podivjane hormone še vzpodbudila. Odločno je stopil v smer, kjer se je izgubila, vedoč, da je s tem zapečatil svojo usodo.
Ničesar ni vedel o njej, saj je bila ena od mnogih v črno odetih žensk, a je slutil, da jo bo uspel izslediti. Srčni utrip je prešel v ponoreli ritem, glasovi so se izgubljali v daljavi, noge so ga samodejno nosile dalje.
Naenkrat, kot bi se dvignila iz tal, se pred njim izriše Ona. V črnino odeta Venera z zakritimi lasmi. Nekako neresnična, mirna in dostojanstvena. Prepozna jo po vonju, ki bo za vedno zapisan v njegovi zavesti. Sladkoba sadeža, ki mu je namenjen, da ga utrga.
Obstane pred njim. Izziv je sprejet. Komaj opazno za hip dvigne prej v tla usmerjeni pogled. In ga ponovno spusti. Naelektrenost teles in ozračja narašča. Čas se ustavi v pričakovanju viharja, ki se bo vsak hip zvrtinčil v divji ples nebrzdane strasti, puščajoč za seboj vso stvarnost. Damoklejev meč pogubljenja niha nad v trenutek vklenjeni omamljeni telesi. Slednjič se njen pogled odlepi od tal. Počasi zaplava proti njegovemu. Tokrat obstane ujet v njem. Krog je sklenjen. Vesta, da se mora zgoditi, kar je bilo usojeno že davno prej. Fanfare vzneseno zadonijo le njima slišno odo poželenja.
Nemi jezik oči je zgovoren. Vročičen ji sledi kot v transu, dokler se slednjič ne izgubita v ozki uličici, kjer se zatečeta v zavetje bližnjega atrija. Roka nestrpno odstira tkanino, pod katero v soju brleče svetilke zazna belino kože. Mehke in voljne, rahlo vlažne. Dlan drsi, kot bi hotela zaobjeti in vtisniti v spomin vse obline predajajočega se telesa. Slap črnih las, ki obkrožajo obraz z žarečimi mandljevimi očmi, se razlije nad njim. Naj traja, goreče prosi, a po drugi strani želi čimprej osvojiti tempelj, ki se mu ponuja v predajo. Slednjič klone v želji počasi in zavestno užiti dar ter mojstrsko stopnjevati napetost vse do vrhunca. Vsesa se vanjo in potopi v večnosti pozabljenja vsega, kar je bilo in bo. Obstaja le trenutek tukaj in zdaj. V drobcu sekunde se izgubi tudi ta.
Pridušeni krik in rahel drget bo še leta odmeval v njem. Z vsako žensko temnih las in mandljevih oči, ki se bodo zvrstile v njegovem življenju – in ne bo jih malo – bo skušal podoživeti čar tiste orientalske noči. Po vsaki od njih bo ostal trpek okus, kajti nobena ne bo kot Ona, omamno dišeča neznanka iz Tabriza.
