Marij Čuk: Marec

0
347

Roža je zacvetela na mojem vrtu.

Vino se je polilo na moji mizi.

Kruh je padel na mojo zemljo.

Čvrsti in veseli dnevi marčevih noči,

zlato okno v soncu tiho šumi,

roka v roki, kot zrak v pljučih.

Zvezda mirno valovi na nebu.

Neznatna luč, ki nikdar ne ugasne.

Labod se kopa v vodnih kolobarjih

in stari človek s sivimi lasmi.

Še jaz grem svojo pot,

naprej v samoto koščenega marca

daleč v življenje marčevih noči.