Sašo, dam ti pametni telefon.
Samo ne umri!
Vem, ti ga nočeš,
tvoja nokia je speta z elastiko,
a ti še vedno služi. Rad imaš stare stvari.
Tvoj maček Žabček bo slišal vzgojno pridigo
in postal vegetarijanec,
ptički bodo odslej na varnem
in njegova mačja sla jih ne bo več dosegla.
Pa saj se pridige ne primejo niti ljudi,
kaj šele mačk.
Vse preveč so podobni štirinožcem
in sproščeno nagonski.
Muc se obrne proč,
presliši prepoved,
malce je užaljen in prezira moraliste,
ne pa svojega Saša,
tega ima zares rad.
Samo ne umri!
V svetu RTV boš dobil besedo,
lahko boš govoril, kolikor boš hotel
in s prstom pokazal na hudobce in svetohlince.
Vse boš razkril in nazorno razložil.
Samo ne umri!
Bodi škof ali klošar,
plešasti politik ali tak z urejeno pričesko,
čvekaj kot Bozo tja v en dan.
Fantič to sme,
saj je še ves zelen
in ne pozna pomena besed.
Momljaj kot Ambrožič
in generalu Guzmanu položi v usta nesmisle,
kolikor se ti zahoče.
Izreci veliko besed
in fizikalnih modrosti,
vesoljnih resnic,
vednosti v nedogled.
Samo ne umri!
Naj gobezdajo o desetdnevni vojni,
kar hočejo.
Ti si bil zraven,
nosil kožo na prodaj
in imaš svojo resnico.
Tisti, ki so bili na varnem
in so samo ukazovali,
bi ti radi solili pamet.
Ne podarjaj jim kar tako svojega razuma.
Samo ne umri!
Tvoja smrt ne sme biti resnična.
Smeh bi jo moral odgnati.
Brez tebe bo molk še bolj boleč,
sovraštvo zadušljivo in grozeče.
Daj, ostani in se zvedavo ozri na praznine v duši,
zapolni jih in stori,
da nam bo lepo.
Nasmehni se,
kot si se tisti zadnji dopoldan.
Samo ne odidi,
samo ne umri.
