Naše družinske škratolovske pustolovščine so se začele zgodnje julijskega popoldneva pred dvema letoma, ko me je moja mami vprašala kaj si želim za rojstni dan. Ker se police v stanovanju hitro polnijo, sem brez odlašanja odgovorila, družinsko vstopnico za škratkovo pot na Krvavcu. Na pot smo se podali v sončnem dnevu, z beležko tematske poti pastirskih škratov v roki. Sin Krištof je bil takrat star slaba štiri leta. Najbolj mu je ostala v spominu vožnja z gondolo oz. z jajčkom, kot je takrat rekel gondoli, še danes, dve leti kasneje, pa rad pove, da so škratje doma na Krvavcu. Pot pastirskih škratov je bila tako naša prva družinska tematska pot, kasneje jih je sledilo še precej. Pravzaprav so nas pastirski škrati »zasvojili« z obiskovanjem tematskih poti namenjenih družinam.
Krištof je z vrtcem nato obiskal pravljični Šumberk v Domžalah, kjer so skupaj s prijatelji iz vrtca pomagali lisički poiskati izgubljeni slamnik. Takrat sva z možem postala pozorna na ustvarjalce poti in na spletu poiskala več informacij o Zavodu Škrateljc. Pritegnile so naju njihove zgodbe in pravljične poti, na katere se družine lahko podajo s priročno beležko, v kateri je poleg usmeritev zapisanega veliko zanimivega o rastlinstvu, živalstvu in kulturni dediščini kraja, kjer pot poteka. Samo vprašanje časa je bilo, kdaj nas bo pot vodila na nove škratolovščine.
Iskreno smo se razveselili sproščanja omejitev zaradi nebodigatreba virusa, ki nas je za nekaj časa priklenil na sicer prekrasne preddvorske hribe in gozdove. Ko pa smo se lahko odpravili čez planke, nas je pot vodila na obisk k polhu Rogoviležu v Polhov Gradec. Mala živalca, ki zganja velik hrup, predvsem ponoči in s tem povzroča preglavice graščakom, kasneje pa še živalim, pri katerih domuje, nas je povsem prevzela.
Pot nas je navdušila, saj v kombinaciji z odlično pravljico, kot tudi s poučno knjižico, ki jo obiskovalci potrebujejo na poti, predstavlja odličen način aktivnega preživljanja prostega časa, hkrati pa se spotoma, ko iščemo naloge za postaje na poti, marsikaj koristnega naučimo. Naš petletnik je s polhom Rogoviležem obnovil pravila obnašanja v gozdu, spoznal čebeljo družino, poiskal črke svojega imena v Morsejevi abecedi, spoznal gozdne živali in njihove navade, vstopil v čas vitezov in izdelave grbov.
Po rogoviljenju nabritega polha, nas je zamikala pustolovščina Škratjega krasa. V svet kamna, burje in ruja nas je odneslo v času, ko je Krasu očitno vladala škratica Burja. Pošteno nam je zagodla na poti in nam pokazala moč kraške burje. Vseeno pa nas ni odvrnila od naše nove škratolovščine, pogumno smo ji kljubovali in uspešno poiskali čarobni izrek, ki reši Kras škratjega uroka. Prijatelji so nam povedali, da je naslednji vikend občutno manj pihalo in je bilo vreme pohodnikom bolj naklonjeno. Kdo ve, morda smo pa pripomogli k prijaznejšemu obnašanju ene od akterk zgodbe škratji Kras, Škratice Burje. Obljubili smo si, da nas bo pot zanesla v prelepi Štanjel tudi v času cvetenja ruja, saj si res želimo pot obiskati v njenih škrlatno rdečkastih odtenkih.
Pot Škratji Kras nas je navdušila ne le s svojimi škrati, pač pa z odličnim zaključkom, ki vodi naravnost v arhitekturni biser Krasa, v staro mestno jedro Štanjela, ki nas je očaral na vsakem koraku. Pot se je ponovno izkazala za nadvse poučno, na vsakem koraku je spodbujala naš umetniški talent, za katerega sprva sploh nismo vedeli, da ga imamo. Zaigrali smo na zvenečo klop, risali in ustvarjali, stopili tudi v svet Srečka Kosovela in Lojzeta Spacala. Krištof je bil najbolj navdušen nad iskanjem run, vklesanih v kamen, s pomočjo nalepk v knjižici je pomagal zapisati čarobni izrek.
Ko smo se prepričali, da nam individualno sledenje škratom odlično uspeva, smo se odločili za naslednji podvig. Odpravili smo se na prvi voden ogled. Izbrali smo Pot močvirskih škratov Mali plac, ki velja po besedah ustvarjalcev poti za najbolj zamočvirjeno dogodivščino. Zgodba o Malem placu in pogumni želvi Bevki je trenutno sinova najljubša. Všeč mu je, kako »mali oklepnik«, kot želvico poimenuje eden od škratov pogumno kljubuje škratjim izzivom in reši vse uganke, ki ji jih zastavijo škratje. Če smo se na Krasu posvečali umetnosti, je bila tokrat v ospredju narava z vsemi svojimi danostmi in prebivalci, poseben pomen je na rastlinstvu. Rožica Rosika tako nima posebnega mesta le v zgodbi, pač pa je prirasla k srcu našemu škratolovcu.
Nekaj kljukic na pravljično – doživljajski transverzali tako že imamo. Za naslednjo je poskrbel velikonočni zajček, ki je Krištofa presenetil s slikanico in beležko Čarovniška šola Krškočara. Ob večerih, ko so na vrsti pravljice za lahko noč tako že vstopamo v svet čarovništva, Krakoveda, urokov in mladih čarov. Kmalu se bomo odpravili proti Krškemu in se si od blizu ogledali skrivnosti Krškočare. Zelo se veselimo novih pustolovščin.
Zapisala: Maruša Malnarič
