Mauro Turić: Deklica brez dežnika

V majhnem obmorskem mestecu je živela deklica Milena. Vonj morja se je prepletal s petjem galebov. Nenadoma je začelo grmeti in močno deževati. Tisti brez dežnikov so hiteli v zaprte prostore, tisti z dežniki pa so pospešili korak proti svojemu domu. Sredi trga je stala deklica Milena, brez dežnika, oblečena v kričeče rumen dežni plašč. Ravnokar je stopila iz knjižnice, tik preden se je nevihta razbesnela.

Milena je imela rada dež, a tokrat ji ni bilo povsem vseeno. Veter je na njena zardela lica nosil ostre dežne kaplje. Izposojene knjige iz knjižnice so morale ostati suhe. Držala jih je ovite v belem puloverju in jih tako poskušala zaščititi pred vedno močnejšim dežjem. Milena je poiskala zavetje pod starim lipovim drevesom, a ji to ni prav veliko pomagalo, saj je veter iz vej odpihnil vse listje, tako da je drevo skoraj ostalo povsem golo.

Deklica je srečala starčka s temno modrim dežnikom, ki je hodil počasi, kot da razmišlja o vsakem koraku. Starčka je presenetilo, zakaj deklica stoji sama sredi temnega jesenskega neurja. Deklica mu je povedala, da je pozabila dežnik. Starček se je prijazno nasmehnil in ji ponudil svojega. Milena ga sprva ni hotela vzeti, a ji je odgovoril, da je že dolgo na tem svetu in da mu je večje veselje pomagati drugemu kot ostati suh. Takrat je deklica vzela dežnik, spustila solzo in močno objela starčka.

Ko je Milena prišla domov, je iz puloverja odvila knjige in jih postavila na polico. Ta trenutek dobrote se je vtisnil v njeno srce. Spoznala je, da največja lepota deževnega dne ni v dežnih kapljah, temveč v ljudeh, ki se odločijo biti zavetje, ko je nekomu to najbolj potrebno.