Naslov je res nekoliko strog kajne? Kaj naj bi to pomenilo? Saj večina staršev želi, da njihovi otroci in sedaj recimo najstniki odrastejo. Postanejo izobraženi, pametni, samostojni in samozavestni. A da pridemo starši do tega, je potrebno ogromno dela tudi na sebi. Ja, ko vzgajamo majhne otroke in odraščajoče pubertetnike, je res pomembno, da prevzgajamo tudi sebe in da se soočamo z našimi lastnimi vzorci in prepričanji, ki so v nas vsajena spričo vzgoje in zahtev naših staršev. In tako nazaj generacijsko prepričanje je nekje globoko v nas še vedno vsajeno.
A današnje generacije mularije so drugačne. Se mi zdi, da se rojevajo posebni, pametni in izjemni otroci, vsi po vrsti. Diagnoze avtizma, pa ADHD, pa druge vedenjske motne, ki se jih lepi na otroke kot po tekočem traku, so po mojem mnenju bolj odraz nesposobnosti večinskega prepričanja, kakšni naj bi bili otroci in kako naj bi jih starši vzgajali in te vzgojne strategije se z leti in generacijami radikalno spreminjajo, a otroci prihajajo na tale svet z neko njim lastno izjemno modrostjo. Kot da bi nas starejše učili, da se oni pač ne bodo odzivali tako kot mi hočemo, na preživele in okostenele pedagoške prijeme in zahteve. No, to so pač moja opažanja.
Ker so mnogi starši v strahu, kako bodo odrasli njihovi najstniki, vse preveč skrbijo za njih in jim težko dajo integriteto najstnikom lastne osebnosti temveč jih še pri šestnajstih ali sedemnajstih letih jemljejo kot za majhne in nemočne dojenčke, ki niso sposobni preživeti šole ali drugih aktivnosti brez aktivnega urejanja in posredovanja staršev. Takšni starši imajo potrebo po nadzoru in ne razumejo, da s tem odvzemajo kompetence odraščanja njihovim na pol odraslim mladostnikom in jih s tem delajo osebnostne invalide.
Sama menim, da naši otroci in najstniki morajo kdaj doživeti kakšno bunko in poraz, da se o sebi naučijo, kako reagirajo tudi v težkih ali nepredvidljivih okoliščinah. Moje najstnike, ki obiskujejo Svetovalnico učim, da je poraz ali neuspeh sestavni del življenja in da ni uspeha brez poraza. To loči miselnost zmagovalca od poraženca. Ko želijo starši svojo mularijo obvarovati pred neuspehi in jih ščitijo pa jim sami vse organizirajo, jih o vsem sprašujejo in nadzorujejo, jih potiskajo nazaj v razvojno že preživeto fazo odvisnega malčka. No najstniki pač to res niso več.
Tale naša čudovita mularija zna zelo dobro razmišljati s svojo glavo, njihova čustvovanja se pogosto zelo razlikujejo od naših vizij ali pričakovanj, kako naj bi oni morali nekaj čutiti ali se vesti. Njihovo »per se« uporništvo je sestavni del iskanja lastne odraščajoče identitete. Prej, kot to starši razumemo, lažje in z več strpnosti in sočutja komuniciramo in sodelujemo z našim nerodnim in visokim tečnim in nasikanim otrokom.
Ja res je, sama zelo rada poslušam in delam z mladino. Njihovo iskreno mišljenje, nerodnost v izbiri besed in vedenja, iskanje svojih resnic in rušenja ustaljenih norm so mi blizu. Nenazadnje sem tudi sama bila zelo uporniška punk najstnica, ki je obračala svet in pričakovanja staršev na glavo, a sta k sreči imela veliko posluha za moje eksperimente in smo ohranili do danes močno in ljubečo čustveno vez.
Namreč, ko starši v tej najbolj občutljivi dobi pubertete brez sočutja in ljubezni težijo svoji hormonski mulariji, tvegajo, da bodo z njimi izgubili srčno povezavo za vse večne čase. Včasih se ljubi starši, zgolj ustavite, sebe umirite, odprite srca in duha ter zgolj prisluhnite, kaj vam ima za povedati vaš unikaten, inteligenten in seveda zmeden ter čustveno nestabilen najstnik. Vam zagotavljam, da boste samo debelo gledali.
