Junakinje; Ovidove herojinje. Ovidij je v svoji pisemski zbirki Heroides glas posodil velikim ženskam grške mitologije: Penelopa piše blodečemu Odiseju, Didona trojanskemu junaku Eneju in Fedra Minotavrovemu rablju Tezeju. Kaj nam njihove starodavne zgodbe lahko povejo o svetu danes? Zaznamuje kontekst vojne, kontekst mitov, v katerih so označene predvsem kot spremljevalke ali postaja na poti svojih ljubimcev, celo mitov, ki so v današnjem svetu že skoraj pozabljeni. Njihova dejanja večinoma niti niso tako herojska. Njihove zgodbe so intimne bitke, kontroverzne ljubezni, polne afekta in brez izjeme ovekovečene v legendah – v mitih, ki se največkrat imenujejo po njihovih bežnih spremljevalcih.
V režiji Aleksandra Popovskega in dramaturgiji Eve Mahkovic se prebuja devet junakinj, vsaka s svojo zgodbo in bitko, ki jih v celoto povezuje dodaten lik, rešen zakonitosti časa in prostora. Besedilo zanj je posebej za to priložnost napisal dramatik in režiser Nejc Gazvoda.
Kakšne so bile podrobnosti spopada med Zevsom In Prometejem? Kako to, da ni uspel preprečiti odprtja Pandorine skrinjice? Odisejeva zgodba, Kirka… In tako dalje in dalje.
Zbirka ženskih monologov s skupnim naslovom Heroide je kot iztočnica za potovanje v smer, znanih zgodb, a skozi oči oseb, ki niso »glavne«, ki v izvornih fabulah niso centralne. Pripovedi tistih, za katere v svetu mitologije niso rezervirane funkcije moči, junaštev, zmagoslavij. Seveda ni slučaj, da vse te monologe govorijo ženske. Svetu vendar vladajo vojne. Nastopi devet žensk, ki o vsem dogajanju pripovedujejo s svoje pozicije. Nastopajo:
Ojnona (Viktorija Bencik Emeršič), Hermiona (Ajda Smrekar ), Penelopa (Judita Zidar), Didona (Tanja Ribič), Kanaka (Tina Potočnik Vrhovnik), Hipermestr (Julita Kropec) Fedra (Mirjam Korbar), Medeja (Tjaša Železnik), Filida (Veronika Železnik), Metamorfoza (Jernej Gašperin)
Predstava je zamišljena kot labirint zgodb, labirint usod. V tem blodnjaku se po zamisli režijskega koncepta znajde (tudi) edini moški, to je Hermes, ki nenadoma zdrsne v funkcijo poslušalca, udeleženca, iskalca, opazovalca vseh teh zgodb.
Čeprav tekst zajema položaj žensk, njihov status v antičnih časih, je tudi danes vse preveč zavrženih Ojnon, v zakonu posiljenih Hermion, izkoriščanih Medej, tako da je Ovidov tekst še vse preveč aktualen, čeprav pokaže, da so bile ženske, čeravno nekje v ozadju, zelo pomembni kamenčki v mozaiku zgodovine, kamenčki, ki so jih sicer skrivale velike skale antičnih herojev, a bi brez njih te skale razpadle, potonile v pozabo. Če poznamo reklo; da za vsakim uspešnim moškim stoji ženska, lahko prav tako rečemo, da za vsakim antičnim junakom, za vsako antično legendo lahko stoji ženska; včasih sicer samo kot brezpravna, a vedno polna čustev, tudi pronicljivosti, podjetnosti.
Ženske so prikazane iz sence … koliko je prikaz njihovega osebnega življenja, ko so izkoriščane, ljubljene, del trgovine za pridobivanje moči zavezništev, del trgovine?
Delo kostumografke (Mia Popovska), rekviziterke (Brina Šenekar) in scenografa je sicer preprosto in izpovedno oblikovanje, a gledalec zlahka dobi občutek antičnega bogastva.
Gledalci smo bili nad predstavo navdušeni.
Zapisala: Maja Drolec
