Projekt Pravljice našega otroštva je nastal v koprodukciji Slovenskega narodnega gledališča (SNG) Nova Gorica in Prešernovega gledališča Kranj
V Mestnem gledališču v Ljubljani si lahko ogledamo izpovedno predstavo Pravljice našega otroštva, ki nas spomni na mnoge pravljice, ki smo jih poslušali in brali v otroštvu. Uprizoritev, pod vodstvom režiserja Jerneja Lorencija, slika vlogo pravljic v osebnem življenju, o arhetipskem pomenu pravljic svojega otroštva in tudi o vlogi pravljic v kolektivnem nezavednem. Režiser Jernej Lorenci želi skupaj z igralci prodreti v korenine njihovega otroštva in skupaj z njimi ponovno »podoživeti« stanja in emocije, ki so jih doživljali ob pripovedovanju pravljic.
Pred občinstvom se zvrsti nešteto – že poznanih zgodbic -, ki so lahko tudi zelo žalostne, saj se Rdeča kapica pogovarja z volkom, ki jo hoče požreti, čarovnica redi Janka, da bo slasten obed, Janko in Metka se maščujeta mačehi, tudi druge verzije so možne, in še in še.
Ali kot je zapisal režiser sam: »Vrnili se bomo v naše otroštvo. S pomočjo pravljic, ki so nam jih pripovedovali, bomo obnovili čas, ko smo se čutili popolnoma varne, popolnoma cele, zlite z drugim pripovedovalcem, in s seboj. Skušali bomo natančno rekonstruirati točno določene pripovedi, točno določene večere, osebe-pripovedovalce, prostore, svetlobo, vonje, glasove, občutke. Tudi mi, ki smo starši ali pa to nismo, smo pripovedovalci pravljic. Tudi naše večere bomo skušali rekonstruirati. So pa nekateri pripovedovalci iz našega otroštva že mrtvi. Kar sta v pravljici Nekoč in Večno, sta v življenju rojstvo in smrt. ›Življenje je noseče s smrtjo,‹ pravi Emile Cioran. »Skušali bomo preplesti krožni čas pravljic in linearni čas življenja ter se trudili, da bodo naši mrtvi oživeli. Ker pravljica je izstop iz časa, je nad časom in je za vse čase. In vsa leta. Torej: hvalnica pravljici, hvalnica domišljiji, sprejetje smrti.«
Črpanje zgodb iz bogate zapuščine bratov Grimm.
V predstavi igrajo Doroteja Nadrah, Vesna Pernarčič, Darja Reichman, Blaž Setnikar, Iztok Mlakar, Urška Taufer in Gregor Zorc.
Pravljice našega otroštva ni predstava v ožjem smislu, gre za pripovedno gledališče, kakršnega je s svojo poetiko uveljavil režiser Jernej Lorenci. Gregor Zorc je v drugem delu naredil dramaturško in simbolno popolno zgodbo, s kleščami za striženje nohtov je izrisal duhovit in pretresljiv lok od babice do pravnuka, Rdečo kapico in drugo zasebno zgodbo pa narativno in tematsko povezal z izbiro perfektno zaigrane živalske perspektive. Kot soavtor in kot izvajalec se je potrdil kot idealen Lorencijev sodelavec. Doroteja Nadrah je predvsem v zgodbi o prestrašeni deklici v drugem delu, (ki je korespondirala s pravljico o Janku in Metki v prvem delu) izvrstno poustvarila atmosfero strahu in suspenza. Darja Reichman je s pripovedjo o(b) Zvezdnih tolarjih in z izpostavitvijo minljivosti in starosti vnesla v uprizoritev nekaj najbolj resnobnih momentov. Vesna Pernarčič je vlogo gostiteljice, gledališke mame, v drugem delu suvereno povezala s pripovedjo o svojih dveh družinah, svojih starših in svojem starševstvu, željah, predstavah in realnosti. Urška Taufer je žarela kot Palčica, dolgo popotovanje je bilo v njeni interpretaciji in z njeno zgodbo o posebni babici bolj kot dolga preizkušnja izraz večnega iskateljstva in svobodomiselnosti. Blaž Setnikar je s pravljico o krompirčku in njenim nadaljevanjem samoironično preizpraševal svoje aspiracije in možnosti. Iztok Mlakar je v uprizoritev tako rekoč prinesel ready made, njegovi kantavtorski in gledališki monološki nastopi so tako prepoznavni in so ga tako zaznamovali, da sestopa ni mogoče pričakovati, tudi recitiranje verzov je mogoče razumeti kot priznanje, da je najboljše zgodbe povedal v svojih pesmih. V pravljici o začaranem Kralju Striborju bo prerokba o začaranem gozdu prekinjena tedaj, ko bo prišel človek, ki bo imel svojo nesrečo kot vso srečo sveta.
Avtentičnost zgodb, pakt o vpogledu v pristno intimo pomagajo v drugem delu soustvarjati fotografije in drugi dokumentarni viri. Matični milje otroštva na začetku uprizoritve
priklicujejo zvočni posnetki dedkov in babic in na koncu mam in očetov, prvih v vlogi dobrohotnih sopotnikov v pravljični svet, drugih v vlogi priganjalcev iz sveta igre.
Gledalci ostajajo večinoma precej daleč od pravljičnega in intimnega odrskega dogajanja. Zamaknjeno zretje govorcev, ki je glavni modus zbora poslušalcev na odru, se ne prenese v parter. Še najmanj zato, ker iluzijo, kot je v Lorencijevem gledališču običajno, namerno onemogoča (občasna/parcialna) osvetlitev avditorija.
Zanimivo pri vsem tem je, da nas natančna razčlemba posameznih pripovedi vodi celo v strašljive figure, v zvito pamet protagonistov pravljic, v večkrat brezizhodne lege in labirinte nepredvidljivega, izhod pa je seveda v ugodnem razpletu.
Za pravljico se ve, da nosi v sebi tudi moralni poduk, a je v predstavi vsakršno moraliziranje zabrisano, s tem pa Pravljice našega otroštva nalagajo gledalcu breme odgovornosti, kako je svoje otroštvo prenesel v tako imenovani zreli čas.
Gledalci smo bili nad Lorencijevim avtorskim projektom zelo navdušeni.
Zapisala: Maja Drolec
