Režija: Janusz Kica
Prevajalka: Alenka Klabus Vesel
Dramaturginja: Eva Mahkovic
Scenografka: Karin Fritz
Kostumografka: Bjanka Adžić Ursulov
Avtorica glasbene opreme: Darja Hlavka Godina
Lektorica: Maja Cerar
Korepetitorka: Višnja Kajgana
Ooblikovalec svetlobe: Andrej Koležnik
Oblikovalec zvoka: Sašo Dragaš
Nastopajo:
Helge – Boris Ostan
Else – Judita Zidar
Christian – Branko Jordan
Helene – Iva Krajnc Bagola
Michael – Filip Samobor
Mette – Viktorija Bencik Emeršič
Gbatokai – Joseph Nzobandora – Jose
Helgejev oče – Jožef Ropoša
Helgejeva mati – Meta Mačak k. g.
Kim – Jaka Lah
Helmut – Alojz Svete k. g.
Bent – Boris Kerč
Leif – Tomo Tomšič
Poul – Gašper Jarni
Lars – Voranc Boh k. g.
Pia – Klara Kuk k. g.
Michelle – Julita Kropec k. g.
Preben – Gal Oblak
In Linda – Tjaša Železnik
V predstavi Praznovanje spremljamo družino, ki se zbere ob praznovanju očetovega (Boris Ostan) šestdesetega rojstnega dneva. Premožni industrialec in ugledni meščan Helge povabi na družinsko posestvo številne sorodnike in prijatelje. Obeta se razkošno slavje. Praznovanja se udeležijo tudi Helgejevi odrasli otroci: zagrenjeni Christian (Branko Jordan), agresivni Michael (Filip Samobor) z ženo (Viktorija Bencik Emeršič) in svetovljanka Helene (Iva Krajnc Bagola) s svojim novim fantom, temnopoltim Gbatokaiem (Joseph Nzobandora–Jose). Kmalu izvemo, da sta imela zakonca Helge še enega otroka, hčer Lindo (Tjaša Železnik), ki pa si je nedolgo tega prav v tej hiši vzela življenje.
Ob zdravici Cristian prebere pismo in pove, da ju je oče kot otroka s sestro-dvojčico posiljeval. Seveda družba tej šokantni novici ne verjame in slavje se nadaljuje. Kljub obupnim poskusom nekaterih, da bi stvari zanikali in potlačili, in kljub popolnemu molku matere Else (Judita Zidar); prav ona se še posebej zahvaljuje možu za vso njegovo dobroto, je sramotno nadaljevanje neizbežno. Na videz običajno družino razjedajo nerazčiščene travme in hude zamere med posamezniki. Najmlajši, razuzdani Michael, na praznovanje niti ni povabljen zaradi slabega vedenja prejšnje leto; (z njim je zanosila in splavila natakarica, kar ga ne moti), Helen pa pripelje vsako leto novega ljubimca, tokrat je to celo temnopolti moški, ki ne govori njihovega jezika.
Praznujoči Helgeju skočijo v obrambo, Christiana poskušajo na različne načine preslišati, utišati, izgnati, a on mukoma ponavlja svojo zgodbo. Gostje so bili vabljeni na rojstnodnevno praznovanje, a so prispeli na očiščenje. Hitro nam postane jasno, da zabave ne bodo zapustili, dokler ne bodo kolektivno očiščeni. Christian je gnil sadež, razkriva grozljivo plat svojega očeta, popolnega vodje, razodeva se na dogodku, kjer mora biti vse popolno in pravilno. Helene postane marginalka s temnopoltim partnerjem, posredna žrtev nestrpnih opazk. Linda se z grozotami ni mogla soočiti in je storila samomor. Čeprav četrti potomec Michael deluje kot popoln naslednik meščanske ideologije, ga za zidovi mučijo alkoholizem, razuzdanost in neobvladljiva jeza. Njihovi predniki svojega dela očitno niso opravili in so svoje potomce pustili plavati med meščansko sprejemljivimi pravili in svobodo, ki pa si je zaradi svojega položaja ne znajo ali ne zmorejo vzeti. So posamezniki, ki brezciljno tavajo po puščavi premožne anksioznosti, popolnoma nezmožni, da bi se osvobodili in zaživeli po svoje?
Družabni večer se prevesi v dolgo noč najrazličnejših razkritij in medsebojnih obtoževanj … A v močno hierarhičnem svetu »resnico« narekujejo tisti, ki stojijo na vrhu lestvice in tega nočemo slišati. Ker Helgeja vendar poznamo, to ni mogoče. Šele ko sestra Helene, ki nima več drugega izhoda, ker pozna resnico, prebere pismo svoje pokojne sestre Linde, v katerem ta sporoča, da ni zmogla več, ker so podobe tega, kar ji je njen oče počel kot deklici, prekrile vse drugo. Šele takrat se zdi, da je omizje pripravljeno verjeti.
Ena oseba, ki izpove resnico, ni dovolj.
Vedno mora biti še eden, ki je doživel isto nasilje. Če si sam s svojo strašno resnico, te nihče ne bo slišal. Nočemo slišati, ker je lepše verjeti, da so vendar dobra družina, s sinom, ki je duševno neuravnovešen. Tako kot njegova sestra dvojčica, ki si je vzela življenje. Kakšna tragedija. In kako čudoviti, lepo urejeni, premožni omikani ljudje. Družinski umik, ki hitro postane zlovešč, na trenutke celo nadrealističen, kjer se enotnost nenehno cepi in znova sestavlja v raznovrstna zavezništva, zaznamuje živčna tesnoba. Prekrivanje lažnivosti in mimikrije, ki se pretakata po družbenih odnosih, se v dramskem delu Praznovanje usmerjata v intimne odnose razširjene družine. Ustroj pokvarjene meščanske družine, ki se skriva za ustaljenimi družbenimi formami, se razbija s srhljivimi dimenzijami eksplicitne, grozljive tematike spolnih zlorab najšibkejših.
Obstaja veliko razlogov, da znamenito in mnogokrat uprizarjano igro Praznovanje uprizarjamo znova in znova. Praznovanje je upor generacije. Ta igra fascinira in vznemirja, v svoji problematiki je brezčasna, njena tema univerzalna, forma rafinirana in dramaturško popolna, njen učinek je po večini močen in skoraj katarzičen. Njena zgodba omogoča identifikacijo in se razpira tako rekoč vsem – še posebej zato, ker so v središču dogajanja družinski zapleti. Omogoča, kar gledališče zna in mora – čustveno doživetje. S svojo pronicljivo dramaturgijo razvija neustavljivo privlačnost in ustvarja močno vez med gledalci in nastopajočimi.
Dno obrazca
Vrh obrazca
Čeprav naj bi družba danes postala bolj odprta za razprave o težavah z duševnim zdravjem, je Praznovanje še vedno delo, ki odpira čeljusti in šokira. Javno obračunavanje mladeniča z lastno travmo zareže v samo tkivo bele zahodne kulture, kjer je moč zasnovana na ohranjanju videza. Dramatizacija čustvene bolečine, kvarjenje nedolžnosti, omejitve družinske dediščine in dušenje domačnosti v Praznovanju na ta način postavljajo v ospredje lastno izumetničenost. Melodrama s svojo nagnjenostjo k čustvenemu razkritju nudi priložnost, da potisne gledalce v kraljestvo resničnega nelagodja in jih spremeni v gledalce najhujšega družinskega srečanja na svetu. Za nameček pa se podpiše še z nadnaravno prepričljivo meščansko obveznostjo, da se skozi vse to le nasmehne.
Predstava Janusza Kice Praznovanje nas je še enkrat soočila s tem, kako bi vsi mi naredili vse, da ne bi videli resnice, kako bi naredili vse, da bi zamaskirali tisto, kar je preveč strašno, preveč grozno. Dokler se ne zgodi še en samomor. Dokler se ne zgodi še en femicid. Dokler ne izbruhne duševna bolezen.
Obiskovalci Mestnega gledališča ljubljanskega smo bili nad predstavo zelo navdušeni.
