Življenje se mi v poldan že izteka
in trudna od viharjev sem pomladnih.
K neznanemu me produ nosi reka.
Nad reko ti mi vrbe veja bodi,
da se te z zadnjimi močmi oklenem,
počijem, vse bridkosti razodenem –
potem naj me nemir spet dalje vodi…
(Mila Kačič: Skozi pomladni dež bom šla, Založba Sanje, 2005)

