Nekoč sva stali pred omaro
in jemali iz nje
pozabljene spomine.
Zdaj si ti ta prostor,
kjer se izgubljajo stvari.
Lovim jih za besede,
ki ti jih polagam v obnemela usta.
Vso majhno in nespoznatno
nabiram te po kotih sobe,
zamenjujem te za predmete,
ki si jih nekoč nosila v žepih.
S polnim naročjem naplavin
zvečer sestavljam tvoj obraz.
Pišem in pišem,
dokler bo svetló.
