Jaz sem sneženi mož,
imam korenček za nos,
na snegu sem slečen in bos.
Volnen šal nosim okoli vrata,
mrazu odprem na stežaj vrata.
Pisker imam vedno na glavi,
od mraza nisem ves plavi.
Snežinke strastno obožujem,
za sončkom sploh ne žalujem.
Sem okrogel bel snežak,
ko je povsod hladen zrak.
Umazana plundra me blazno moti,
sončni žarki so nevarno na poti.
Medved iz brloga se skobaca,
v gozdu kosmatin radovedno taca.
Čebele smuknejo na svež zrak,
na travniku odkrijejo cvetoč zaklad.
Trobentic in vijolic se veselijo,
ko na pisane rožice se naselijo.
Ptički na vejah veselo žvrgolijo,
zvončki na tratah ponosno cvetijo,
meni z oči solze polzijo in cedijo.
Ptice selivke vrnejo se z juga,
ko v deželo pride odjuga.
Toplo sonce mi strogo žuga:
»Zlati žarki niso dobra usluga,
spomlad je zate usodna kuga.«
