Zlati sončni žarki žareče krogle so greli svež zrak. Rahla sapica je zapihala med vejevje krošenj mogočnih dreves, ki so obdajala skrito jaso globoko v hosti.
Mali zajček je veselo priskakljal na jaso in se nastavil prijetnemu primežu sončnih žarkov, ki niso še pekli in bili goreče topli kot prižgana peč. Bilo je prijetno lenariti na travnati površini in uživati v popolnem brezdelju, ker ni bilo videti ne lisice in ne volka ter niti risa v okolici jase.
Kosmata glavica je pokukala na plano iz hribčka nakopičene zemlje. Krt se je radovedno oziral naokrog. Njegove oči so se polagoma privadile svetlobi. Gozdni rudar si je pomel s tačkami očke, da bi zaostril pogled in razločil obrise okrog sebe. Kosmato bitje z dolgimi ušesi in kratkim repkom se je približalo krtu. »Pozdravljen krtek,« je nagovoril dolgouhi kratkorepec kosmato živalco, ki je gledala okrog sebe, a ni nič videla, ker je rudarsko bitje motila dnevna svetloba. »Ko pokukam iz krtine, ne vidim niti pedi pred svojim nosom, pa nisem slep, ker pod zemljo zagledam vsako koreninico, ki štrli iz stropa rova,« je tarnal krt. Krt je bil jezen, pravzaprav besen nase, ker ni videl ničesar ne od blizu in niti od daleč. Zgrabil ga je tak srd, da je krtu šlo na jok.
»Ne delaj si skrbi zaradi tega, ker nisi slep. Tvoje oči super delujejo v črni temi pod zemljo, zato si mojster v kopanju rovov,« je kratkorepi dolgoušec tolažil krta, ki ga je zgrabilo malodušje, ker se ni še privadil dnevni svetlobi. Imel se je za čudaka in posebneža, ker ni videl kot ostale gozdne živali v hosti. »Vsaka žival ima nekaj, kar ji pomaga preživeti v hosti. Izostren sluh mi pomaga, da pravočasno slišim volka, lisico in risa v daljavi, urne in hitre tace pa so mi v veliko pomoč, ko jo naglo ucvrem pred zasledovalci na varno,« je hitel razlagati zajček in modroval.
Krtek je vlekel vsako zajčjo besedo na uho.» Čeprav me imajo za plahega strahopetneža, ker jo previdno mahnem stran ob najmanjšem šumu, si ne belim glave zaradi tega,« je bil ponosen nase kratkorepec. Dolgoušec se ni sramoval zajčje plahosti, konec koncev previdnost ni nikoli odveč v nevarni hosti, še posebno, ko si slastna pojedina volku, lisici ali risu, ki so ti stalno za petami in oprezajo za tabo. Zajček je bil ponosen na svojo zajčjo nrav in bil hvaležen nravi ,da je tak in ne drugačen.
Krt se je globoko zamislil in nekaj tuhtal ter premleval sam pri sebi, da se je kar kadilo iz njegovih možgančkov. Gozdni rudar je dodobra pretehtal vsako misel, ki mu je šinila v glavo in rojila po njej. Krt je celo premlel vsako izrečeno zajčjo besedo.
»Če trezno premislim, moj vid ni od muh,« je ponosno dejal krtek in se izprsil. Gozdni rudar je bil ponosen nase, v čast mu je bilo, da vidi v črni temi kot zajček, ki sliši sumljive šume od daleč v hosti. » Jaz vidim pod zemljo, ti slišiš na daljavo, zato nisva ne čudaka in ne posebneža v gozdu,« je sklepal krt, ki mu je odleglo, da ni bil ne čudak in niti posebnež, ker je bil ob belem dnevu malce slep, ko pokukal na dan iz krtine.
