Meglice zgodnjega jesenskega jutra so se počasi redčile, skoznje so prodirali sončni žarki. Krištof si je pomel oči in zamežikal ob pogledu skozi okno.
“Mami, oči, poglejta, sonček se prebuja!” je navdušeno zaklical, pritekel v dnevni prostor, kjer sta starša pripravljala zajtrk.
Ob zajtrku je očka predlagal, da bi dan izkoristili za obisk hribov. Krištof se je predloga zelo razveselil. Mamo je vprašal, če bo gorski škratek tudi danes vedel kam se bodo povzpeli. Mami mu je zavezniško pomežiknila, “škratek vse ve, vedno te spremlja pri tvojih pohodniških podvigih. Zdaj pa le hitro umij zobe, da se bomo lahko čimprej odpravili.”
Krištof je odšel v kopalnico in med umivanjem zobkov razmišljal, če je zobna miška že sporočila gorskemu škratku, da mali pohodnik pridno umiva zobke.
Za drobnimi vrati ob visokem hrastu, pod visoko praprotjo, skritimi pred radovednimi pogledi pohodnikov, se je nahajal škratkov dom. To pa ni bil navaden domek, pač pa pravcati mali labirint hodnikov namenjenih škratkovim pomočnikom. Škratki so bili prav posebni prebivalci gozda, skrbeli so za pohodne poti in pripravljali drobna presenečenja, ki so malim pohodnikom narisala nasmeh na obraz.
Pred jutranjim svitom so se podali v svojo delavnico, v kateri so izdelovali sladke lizike in zavijali čokoladice.
Gorski škratek je skozi zarošeno okno opazoval Zobno miško, ki je drobila korake proti njihovemu bivališču. Še dobro, da mačkona Bona danes ni bilo opaziti v njihovem gozdu. Presneti muc jim jo je že marsikdaj zagodel in močno otežil njihovo delo.
Zobna miška je trikrat potrkala po malih vratih, ta so zaškripala, ko so se odprla, je miška vstopila in zadihano pozdravila Gorskega škratka. Škratki so imeli zanjo vedno pripravljen košček sira, po dolgi poti ji je šel še posebej v slast. Po okrepčilu je škratku povedala, kako je mali Krištof pridno umil zobke in se s starši podal na pot.
Gorskemu škratku je ponudila svojo pomoč. Skupaj bosta odnesla darilce za Krištofa na vrh hriba. Zelo se veseli trenutka, ko bo fantek našel presenečenje in se ga otroško iskreno razveselil. Gorskemu škratku se je zdela ideja odlična, prav veselil se je družbe zobne miške.
“Je zrak čist?” je vprašala, zaskrbljena zaradi pogostih nagajanj mačkona Bona.
“Danes mačka še ni bilo na spregled.” je odgovorila škratka Katka, zadolžena za opazovanje okolice z daljnogledom. Zobna miška si je oddahnila.
Gorski škratek je odpeljal zobno miško po hodnikih do izdelovalnice sladkih presenečenj. Miška je s svojim detektivskim smrčkom zaznala prijeten vonj, ki je prihajal iz delavnice in se širil po hodnikih.
“Danes so na vrsti lizike z okusom pomaranče”, ji je povedal škratek.
Zobna miška je opazovala urne škratkove pomočnike, ki so mešali sladko zmes v svojih kotličkih, dodajali sladila in sadne izvlečke. Prijetno je dišalo, da so se obiskovalki pocedile sline. Ko je bila zmes ravno pravšnja, do škratki prinesli leseno paličico in jo urno vrtinčili, da se je oblikovala lizika. Miška je navdušeno zaploskala.
Gorski škratek je prinesel svoj košek, ga odprl in vanj skrbni shranil liziko. Oprtal si je košek na rame in vzel pohodno palico Bil je nared za odhod.
Ravno, ko sta škratek in miška zaprla vrata in stopila na gozdno stezico, ki je vodila proti vrhu hriba, je škratka Katka skozi opazovalno okence na ves glas zavpila: “Alarm! Mačkon Bon, tecita!”
Zobna miška in Gorski škratek sta se ozrla okrog, oplazila presnetega mačka, ki se oprezal izza bližnjega drevesa. Pognala sta se v tek kar si ju nesle noge, urno sta stekla do bližnje votline. Škratki so imeli ob poti do vrha hriba kar nekaj skrivališč, saj so morali bili neopaženi med pohodniki in tudi pred nepridipravi kot je mačkon.
“Krščen Matiček, pa ja ne ravno danes!” se je zaskrbljen pogladil po bradi Gorski škratek.
“Marička potička!” je zacvilila Zobna miška, “kaj bova pa zdaj?!«
Mačkon je vohljal okrog njunega skrivališča. Medtem je Gorski škratek skoval načrt. Raziti se bosta morala, zamotiti vsiljivca in še pravočasno priti na vrh hriba pred Krištofom. Gorski škratek se je sklonil k Zobni miški in ji na uho razložil načrt. Zobna miška je prebledela, ko je slišala, da Gorski škratek želi, da zamoti mačkona tako, da ga spelje na drugo, daljšo pot, medtem ko bo škratek poskušal ubrati bližnjico naslednjega škratkovega skrivališča. Takoj za tem pa odločno pokimala. Pomagala bo škratku, skupaj bosta zmogla!
Ko je mačkon Bon vohljal pri sosednjem drevesu, je urno stekla na vrh štora, pobrala kostanjček, ki ga je našla med kostanjevimi ježicami, ki so ležale po tleh. Počakala je na škratkov znak, potem pa zalučala kostanjček z vso močjo zalučala direktno mačkonu Bonu v rep. Zadela je tarčo! Od veselja je kar poskočila in močno stisnila pest. Vrag je vzel šalo, ko se je maček obrnil in zapihal v smeri od koder je priletel kostanj. Zobna miška je zavpila in urno stekla stran.
Gorski škratek ni zgubljal časa, tekel je po bližnjici proti naslednjemu skrivališču. Malo predno je dosegel varno zavetje, je opazil gručo pohodnikov, ki se je spuščala po gozdni stezi. Prvo pravilo škratov je, da morajo ostati neopaženi, zato je moral spremeniti svojo pot, se izogniti pohodnikom in prekrižati pot mačkonu, ki se je zdaj poganjal za dvema ubežnikoma. Zobna miška in Gorski škratek sta stekla do visoke skale in poskušala najti zavetje ob ozki špranji, ki pa je bila premajhna za oba. Mačkon Bon se jima je naglo bližal. Zobna miška si je s tačicami pokrila oči in se že videla v mišjem raju, ko je od nekod zaslišala pasji lajež, takoj zatem še mačkonovo pihanje in mijavkanje. Ko je spet odprla oči je videla ogromno belo kepo, ki se je kotalila proti njima. Miška je stisnila rep med nožice in si prekrila oči s tačicami. Mačkon Bon je z nasršenim kožuščkom še enkrat zapihal, nato pa stekel stran.
Zobna miška je odprla oči, stresla z glavo, kot bi se želela prepričati, če vidi prav. Kotaleča bela kepa je bil kuža! Krištof je s seboj v hribe vzel svojega kužka Žaka in ta je pregnal mačkona Bona. Kakšno olajšanje! Zobna miška je zacvilila od navdušenja. Gorski škratek je hvaležno pobožal kužka po tački, ta pa je veselo mahal z repom in s jezičkom obliznil škratka, da je od njega kar kapljalo. Zobna miška se je od smeha valjala po tleh.
»Hvala, prijatelj!« se je nasmehnil gorski škratek, kuža Žak pa je stekel nazaj k svojim lastnikom.
Gorski škratek in Zobna miška sta imela novo skrb. Na vrh hriba sta morala priti pred Krištofovo družino.
Gorski škratek se je skril in s svojo malo piščalko, ki jo je nosil ves čas v svojem košku zapiskal. Kmalu je pred njima stala veverica Neca, ki se je odzvala na škratkovo piščal. Gorski škratek jo je prosil, naj ga odnese do vrha hriba, Zobni miški pa povedal kje je škratkova bližnjica. Zobna miška je odbrzela, Gorski škratek pa se je stisnil k veverici Neci, ki se je urno povzpela na drevo in odskakljala proti vrhu. Škratka je odložila tik pred tem, ko so izza ovinka prišli Krištof, njegova starša in kuža Žak. Veverica Neca je odskakljala po šumečem listju in tako pritegnila poglede. Krištof je veselo kazal s prstom na veverico, ki je uganjala pravo predstavo. Zobna miška je za njunimi hrbti tekla mimo in prišla na vrh, ko je gorski škratek vzel liziko za Krištofa in jo skril ob bližnji štor. Utrujena in zadihana sta se Gorski škratek in Zobna miška skrila med listje, ob bližnjem hrastu ki je v jesenskem času pomagalo, da sta našla primerno skrivališče za oddaljeno opazovanje.
Veverica Neca je odskakala in z repom veselo pomagala utrujenima miški in škratu. Krištof je odšel do planinske koče na vrhu. Mama je pripela kužka Žaka na povodec, z očkom sta navdušena opazovala razgled, medtem je mali že stikal okrog za morebitnim škratkovim presenečenjem. Pogledal je pod klop, ob bližnjem zidu, premaknil veje, ki so ležale po tleh. Nato pa uzrl majhen štor. Na tleh ob njem se je bleščala lizika. Stekel je proti štoru in pobral sladko darilo. Vesel je z liziko v roki pomahal staršem. Mami je od navdušenja zaploskala, oči je visoko dvignil palec. Krištof je stopil na štor, se razgledal naokrog nato pa na ves glas zavpil: “Hvala, škratek!” in pomahal na vse strani, čeprav skratka ni videl, vedel pa je, da ga sliši in da se je lepo zahvaliti za tako lepo presenečenje.
Zobna miška in Gorski škratek sta ga opazovala iz varne razdalje. Zobna miška si je ganjeno obrisala solzico. “Kakšen prikupen fantek je, skoraj me je navdušilo bolj, kot opazovanje fantka med umivanjem zobkov.«
Gorski škratek se je zahvalil Zobni miški: “Hvala, draga prijateljica. Brez tebe in veverice Nece ne bi zmogel ugnati mačkona. In še dobro, da je imel Krištof s seboj kužka!«
»S skupnimi močmi nam je uspelo! Vesela sem, da sem ti lahko priskočila na pomoč.« je dodala Zobna miška.
Objela sta se, si dala petko in se skupaj odpravila do škratkovega doma.
