RADOVEDNA MUCA
Mica je bila radovedna muca, kot pač so vse mačke tega sveta. Domačo muco je vedno mikalo, da bi jo ucvrla skozi stanovanjska vrata in se podala v neznano.
Mojca je pustila priprta stanovanjska vrata, ko se je vrnila iz trgovine in nesla nakupovalno torbo v kuhinjo. Mačka je opazila, da vrata niso zaprta, zato se je urno približala priprtim vratom in smuknila skozi odprtino na podest, s podesta pa naravnost po stopnicah v vežo. Mica je imela tistega dne srečo, ker je ravnokar vstopil v vežo poštar. Muca se je naglo zrinila med možakarjeve nage in zbežala iz stolpnice na dvorišče. »Presneta prismojena mačka, od kod se je vzela!« je zabrundal Stanko Ozbič, čvrst in čokat moški srednjih let, plešast na glavi, ki je običajno raznašal pošto v soseski. Poštar je odložil pošto v poštne nabiralnike in odšel iz stolpnice. Vhodna vrata stolpnice so se neslišno zaprla in muca ni mogla več v hišo, ko si je Mica zaželela povratka domov. Mačka je obupano mijavkala pred vhodom. »Mijav, mijav, mijav!« je jamralo mače. Nihče ni šel iz stolpnice in ni prišel v stolpnico, zato je bilo mačje mijavkanje bob ob steno. Muca je samevala na dvorišču in gledala odsev svojega mačjega trupa na steklu vhodnih vrat.
Aleš Valič se je vrnil iz službe in parkiral težko motorno kolo na dvorišču. Moški si je snel zaščitno čelado in jo spravil v prtljažnik jeklenega konjička. Premražena mačka se je zatekla med smetnjake, da bi se obvarovala pred strupenim mrazom. »Mijav, mijav, mijav!« je slišal mladi moški mijavkanje, ko je na dvorišču šel mimo smetnjakov in zagledal mačko. »Kaj pa ti tule, mače, na dvorišču v takem mrazu?« se je začudil Aleš Valič, ko je prepoznal sosedovo mačko iz bloka, kjer se je namestil, ko je prišel službovat. Tigrasta muca ga je milo gledala. Moškemu se je muca zasmilila, zato je vzel mačko v naročje in jo odnesel v blok. Frajer je smuknil v dvigalo in se povzpel v nadstropje, kjer je imel stanovanje.
Aleš Valič je pritisnil na zvonec pri sosedovih. Mojca je odprla vrata in zagledala pred sabo postavnega prikupnega frajerja, fanta, da dol padeš. Rjavolasi sivooki tip se je prijazno nasmehnil dekletu in vljudno dejal: »Prišel sem zaradi muce.« Mojci je vzelo sapo, ko je zevala vanj. Ni prišla k sebi. Model je bil ena a, pravi lepotec, da ni bilo takega daleč naokrog. »Našel sem muco na dvorišču,« je pojasnil fant in izročil mačko dekletu, nato pa se predstavil gimnazijki: »Aleš Valič, vaš sosed.« Tip je deloval samozavestno in zaverovano vase. Ni sukal jezika v prazno, skratka ni vadil pred tem ljubeznivega vljudnega nasmeha pred punco ter besednega prilizovanja kot najstniški zelenci.
Aleš in Mojca sta se srečala s pogledom. Aleševe sive oči so se zadržale na Mojčini postavi. Je tip tiste sorte model, ki samo pomigne z mezincem pa deklina pade v njegov objem?
»Me veseli, Mojca Mrak,« je tiho zamrmralo dekle, ki ni bilo ne plaho in niti sramežljivo, ampak je vedno imelo na jeziku odgovor za vsako vprašanje, ki je letelo nanjo. Gimnazijki se je pred tistim modelom zavozlal jezik. V grlu ni požrla cmoka, vse, kar je spravila Mojca iz sebe, pravzaprav pritajeno izdavila, je bilo: »Hvala.« »Ni za kaj. Lep večer, Mojca,« se je nato poslovil Aleš od dekleta in odšel v svoje stanovanje, medtem ko je najstnica strmela za njim. Tipček je deklino totalno očaral. Mojca je zaprla vrata svojega stanovanja, ko ni bilo več Aleša Valiča na podestu. »Super frajer je sosed, dečko, ki ga ne najdeš za vogalom razreda ali na dvorišču gimnazije,« si je reklo dekle in odneslo mačko na kavč, medtem ko je kuža strigel z ušesi in veselo migal z repom, ko je zagledal mlado gospodinjo.
Mladinski roman Za petami lahko naročite pri založbi Primus.
