Srebrna luna je pokukala izza oblakov. Oblaki so se razcefrali na nebu. Mesečina se je širila po črnem nebu in prižgala svetlobo noči. Zvezde so se pokazale nad strehami hiš spečega mesta.
Okrogla luna je gledala skozi okno spalnice malega Marka. Lunina svetloba je oplazila lička dečka, ki se je skobacal s postelje, sedel pred računalnik in skušal zagnati tehnološko vragolijo. Prenosni računalnik se ni prižgal. »Računalnik se mi je sesul. Gotovo ga je okužil neki virus, ko sem nanj nalagal glasbo s spleta,« je razočarano ugotovil Marko in se globoko zamislil.
»Nisem še napisal pisemca Božičku. Moj računalnik pa se je pokvaril, zato bom pismo napisal na roko,« se je nato spomnil Marko in se odločil.
In res, Marko je napisal pisemce na roko, prepognil list in ga spravil v ovojnico. Deček je nato pobrskal po dnu predala pisalne mize, da bi našel znamko, a znamke ni bilo v predalu. »Jutri bom moral na pošto po znamko,« si je dejal deček. Dečkov pogled je nato zdrknil na koledar, ki je neusmiljeno pokazal, da bo kmalu čarobna noč, ki jo vsi otroci nestrpno pričakujejo, saj jih bo kot vsako leto v tisti decembrski noči obiskal Božiček. »Joj, Božiček bo moje pismo dobil z zamudo, če grem šele jutri po znamko in pošljem pismo po pošti,« se je zgrozil Marko, položil pisemce na nočno omarico, zlezel na posteljo ter buljil v praznino temne spalnice, ki jo je oplazila srebrna svetloba okrogle lune. Luna se ni več skrivala za oblaki.
Golob je priletel na okensko polico, radovedno pokukal skozi okno v sobo in se začudil: »Kaj se to pravi, da Marko bedi ob tako pozni uri?!« Golob se je približal steklu okna in s kljunom potrkal na gladko prozorno površino. »Tok, tok, tok!« se je slišalo naokrog v tihi črni noči, posejani z lunino srebrno svetlobo in zlatim prahom lesketajočih se zvezd na nebu.
Trkanje po steklu okna je zmotilo malega Marka, ki se je potuhnil globoko v goro zaskrbljenih misli, ko je sedel na mehki postelji. Deček je zagledal goloba na okenski polici. Golob je spet potrkal s kljunom po steklu, da bi pritegnil dečkovo pozornost. »Tok, tok, tok!« je spet odmevalo naokrog v spečem mestu.
Deček je smuknil s postelje, odpeketal k oknu in ga odprl. »Pridni fantki so že zdavnaj v postelji, ti pa šariš naokrog po spalnici,« je golob strogo opomnil Marka. »Božičku sem napisal pisemce na roko, ker se mi je računalnik sesul, pa sem se zamudil do poznega,« se je izgovarjal Marko. Golob je zmajal z glavico. »Podnevi bi lahko napisal Božičku pisemce, saj si imel časa na pretek,« je pripomnil golob. »No, ja, pisanja bi se zares lahko lotil prej, če ne bi zapravljal časa z igračkanjem na prenosniku,« je mali Marko priznal napako.
»Lepo se sliši, da si priznal napako,« je golob pohvalil dečka. Marko je globoko vzdihnil. »Nimam znamke pri hiši, zato bom moral jutri na pošto, bojim pa se, da bo za mojo pošto Božičku že prepozno,« je skrbelo malega Marka. »Ne delaj si skrbi zaradi tega. Jaz lahko odnesem tvoje pisemce Božičku,« je golob predlagal dečku. »Pa saj nisi pismonoša!« je presenečeno vzkliknil Marko. »Golobi so v preteklosti raznašali sporočila sem in tja, tako da so preleteli tudi velike razdalje. Bili so neke vrste poštarji,« je golob ponosno razložil dečku. »Če praviš, da si poštar, potem ti verjamem, krilati pismonoša, zato ti zaupam svoje pisemce,« je navdušeno pristal Marko. »Božiček bo pravočasno dobil tvojo pošto,« je golob zagotovil dečku in obljubil: »Vso pot bom švigal kot raketa.«
Deček je pohitel k nočni omarici, na kateri je ležalo pisemce, ga vzel in položil na okensko polico. Golob je odprl kljunček, vzel pismo, razprostrl krili in odletel v temno noč nad rdeče strehe hiš.
Marko je pomahal golobu v pozdrav, zaprl okno ter legel v posteljo in pomirjeno zaspal.
Golob je letel vso noč in ves dan. Krilati pismonoša je preletel ogromno razdaljo in končno pristal na okenski polici lesene hišice v daljni zasneženi deželi, kjer je prebival Božiček. Božiček je opazil goloba s pismom v kljunčku na okenski polici. Starček je odprl okno. »Aha, tule je še eno pisemce,« se je razveselil dobrotnik in pobožal goloba ter natresel krilati pismonoši drobtinice kruha.
Golob je pozobal drobtinice in ponosno zagrulil: »Gu, gu, gu!« Ptica je uspešno opravila zahtevno nalogo. Božičku je prinesla pisemce malega dečka, ki si je zaželel igračko, zato je kot mnogo otrok zaupal željo dobrotniku.
»Mali Marko je napisal tole pisemce,« je ugotovil starček, ko si je nataknil naočnike na nos in sedel v udobni naslanjač. »Kaj si letos želi Marko?« je ugibal dobrotnik. »Aha, Marko bi rad medvedka,« je prebral Božiček v pismu in se dobrohotno nasmehnil.
In res, Božiček je tudi letos dobil pisemce malega Marka, v katerem je deček zaprosil dobrotnika igračko.
