Reka se je vila skozi mesto. Rečni tok je potoval pod kamnitimi in železni mostovi, ki so v loku prečkali rečno strugo. Na mostovih se je valil mestni promet. Kamnite hiše na bregu so se zrcalile na rečni gladini. Sprehajališče ob reki je bil priljubljen kotiček oddiha belih labodov, ki so domovali ob reki. Labodi so se zibali na reki in valovali kot čolni. Ko so imele bele ptice z oranžnim kljunom dovolj čofotanja v reki, so se spravile na breg in si vzele kratko pavzo. Labodi so počivali bregu in si čistili belo mokro perje.
Raca se je pojavila na nebu. Izmučena račka se je spustila na reko in se približala bregu. Velik bel labod je zravnal vrat in prekinil čiščenje perja na perutnički. Bela ptica se je zastrmela v pernatega prišleka.» Od kod se je vzela raca?« je ugibal labod, ko je prestregel raci pot na breg. »Breg je labodja domena,« je labod strogo opozoril raco. Račka je začutila labodji pogled na sebi. Bela ptica je raco grdo gledala. Labod je prišel na idejo, da se izkaže pred labodjimi prijatelji kot glavni v skupini, zato se je spravil na ubogo račko. Velik labod se je ščeperil in napihnil kot balon. »Odpravil bom raco z levo roko z brega in bom glavni med labodi,« si je domišljal labod, ki se je že imel za glavnega carja med belo druščino pernatih ptic.
»Letim na jug, rada bi se malce odpočila, preden nadaljujem pot,« je hitela razlagati mlada raca. Račka je upehala med letenjem, zato je pristala na reki. » Aja? Kje pa je jata ostalih rac?« ni labod verjel rački na besedo. »Zaostala sem za jato, ker so mi opešale moči in nisem zdržala hitrega ritma letenja kolegic,« se je izgovarjala račka v zadregi. Raco je bilo malce sram, ker ni bila kos zahtevnemu potovanju na jug račje druščine. Račka je povesila glavico in gledala v tla, ko se je skobacala iz vode na rob rečnega brega.
»Dobra finta, tvoj izgovor je potegnjen za lase. Roko na srce ti bi se rada tatinsko prikradla na breg in spodila labodjo druščino stran,« je labod obtožujoče in osorno vrgel raci pod nos. » Za koga me imaš, labodji prijatelj?« se je ogorčeno zgrozila račka, ki se ni dala odgnati od laboda, ampak je pogumno nasprotovala prevzetni, ošabni in gospodovalni beli ptici: »Čudijo me tvoje besede. Te ni sram, da se imaš za gospodarja rečnega brega? Obnašaš se kot vsemogočen domišljav vladar, ki odloča o usodi pernatih bitij ob reki. Rečni breg je zavetišče in postajališče vseh ptic, zato ne pripada labodji druščini, skratka ni niti tvoja osebna lastnina in domena.«
Beli labod se je molče spravil v reko, ker ga je račka ostro ošvrknila in osramotila pred labodjo klapo. Njegov labodji ugled je zdrknil krepko pod nulo, ker ga je imela raca za prevzetnega in ošabnega pava, ki se petelini za prazen nič pred labodjo druščino. Račka je obtičala ponosno na bregu in se zazrla v labodjo skupino belih ptic.» Pozdravljena in dobrodošla na rečnem bregu,« so jo pozdravili ostali labodi in v isti sapi dejali, »Nimamo nič proti, da ostaneš z nami ob reki, dokler se ne odpočiješ in nadaljuješ pot.«
In glej, račka je ostala med belimi labodi na bregu reke. Velik labod, ki se je imel za glavnega v skupini belih pernatih ptic, ni več užaljeno vihal nosu in niti podil račke stran.
