Drage bralke, dragi bralci, zbirate lepe misli? Berete? Zapisujete? Lahko nam pišete na: [email protected]
Petek zjutraj, 24. marca 1944
Zadnje čase grem pogosto v Petrovo sobo, da se nadiham malo svežega zraka. V mračni sobi so zaupni pomenki mnogo lepši, kot če te sonce ščegeta v obraz. Sedim na stolu poleg njega, gledam ven in vse se mi zdi tako domače in prijetno.
Van Daanovi in Dussel redno delajo bedaste opazke, kadar izginem v Petrovo sobo.
Sliši se: » Anin drugi dom.« Ali pa: »Se spodobi, da sprejemajo gospodje mlada dekleta zvečer v temi?«
Peter je pri teh, recimo, duhovitih opazkah presenetljivo zadržan. Tudi moja mama ni nič manj radovedna in bi me gotovo vprašala, o čem se pogovarjava, če se ne bi bala, da jo bom zavrnila. Peter pravi, da so odrasli nevoščljivi, ker sva mlada in se ne meniva za njihove zoprnije.
(Dnevnik Anne Frank, Založba Mladinska knjiga, 2007)
