Ko pride ljubezen, je vse pristno. Je vse odkrito, nič ne more ostati zakrito. Ljubezen nas sleče, razgali nas. Ko pride, se počutimo nemočne, samo smo. To, kar smo. V tem trenutku na čustveni ravni soživimo razsvetljenje; v hipu se zavemo, da se življenje dogaja med našimi predstavami, idejami, institucijami in načrti. Nam pa je prepuščeno, ali si bomo to upali čutiti, torej njo. Ljubezen, in iti za njo ali pa se bomo prestrašeni zatekli nazaj k znanemu, določenemu.
Če vprašate mene, zaplešite z njo, kot da je to zadnji ples vašega življenja.
(Damjana Bakarič: Razmerja, kratke zgodbe, Založba Primus)
