Na nebu oblaki
potujejo v vsemir in jaz z njimi.
Včasih se smejijo,
takrat so svetli, lahni kot meglice nakodrane.
Včasih so težki,
takrat z vetrom stresajo svoje nemirne kaplje.
Moj korak gre s potujočimi oblaki,
veter mi mrši lase
in briše oblakom sledi.
Zapisala: Maja Drolec
