"Na zahodu nekje, v krajih, kjer se Slovenci stikajo s Furlani, leži ob vznožju hriba vas.
Že kar nekaj let je od takrat, ko so si tamkajšnji otroci v svoji mali šoli sestavili zimsko pravljico. Potem so jo še uprizorili in jo pokazali svojim domačim.
Ne da bi vedeli, so ustvarili pravljico, ki je stara kot svet. Že davno je tega, kar jo je v te kraje zanesla modra starka, ki je svoje dni preromala vse hribe in doline počez in podolž po Benečiji, po Kanalskem in Koroškem, vse tja do Štajerskega.
Ime ji je bilo Mjuta Povasnica: drobceni potovki je bilo že kakih sto let in je bila vselej v črno opravljena."
Takole je pripovedovala:
"Sredi neke zelene doline so v lesenih, s slamo kritih kočah živeli v sreči pastirji s svojimi družinami.
Dolina je bila kot vrt, polna rož, ptic in metuljev. Z neba je sijalo zlato sonce in otroci so se igrali v senci dreves.
Nabirali so cvetje in si prepevali po travnikih.
Nekega žalostnega dne pa se nebo zmrači.
Začelo je pihati. Ptičke se prestrašijo in zbežijo daleč daleč:
– Joj prejoj! Pomagajte! Bežimo, Strašni Veter prihaja, vse nas bo pokončal.
In pojavi se še Črni Oblak. Z drevesnih vej se utrinjajo listi, zdaj eden zdaj drugi, na desetine in desetine, po sto in sto. Zaokrožijo po zraku, potem padejo mrtvi na tla…"
Drage bralke, dragi bralci, kako se zgodba nadaljuje? Kako bi jo nadaljevali vi? Svoja razmišljanja nam pošljite na vladka@ventilatorbesed.com. Kvalitetne zapise bomo objavili v Ventilatorju besed www.ventilatorbesed.com.
