SMG; 1974
Režija: Tomi Janežič
Transgeneracijska dokumentarna fikcija
Koprodukcija: Slovensko mladinsko gledališče in GO! 2025 – Evropska prestolnica kulture (del uradnega programa GO! 2025)
Besedilo na podlagi zgodb ustvarjalk oblikoval: Tomi Janežič
Dodekalogija 1972–1983 je omnibus dvanajstih med seboj povezanih gledaliških predstav, ki jih je mogoče videti samostojno ali kot dele ene same, celoletne predstave. Vse predstave bodo izvedene v Sloveniji.
Rdeča nit predstave 1974 so razhodi, odhajanja in smrti. Skozi učinek potujitve in zgodbe likov odpre razmisleke o navezanosti, družini, osamljenosti in izgubljenosti v partnerskih in družinskih odnosih. Ali sploh znamo ostati sami?
V predstavi nas celotna igralska ekipa (Lina Akif, Damjana Černe, Nataša Keser, Klemen Kovačič, Anja Novak, Robert Prebil, Matej Recer, Blaž Šef, Stane Tomazin, Matija Vastl in Vito Weis) skozi potujitveni učinek odpelje na pestro popotovanje imaginacij in čustev.
Kaj ponuja predstava 1974? Ob vstopu v spodnjo dvorano Mladinskega gledališča je ta skoraj neprepoznavna. Ponovno mojstrsko oblikovana scenografija Branka Hojnika je dvorano spremenila v enega izmed socialistično grajenih stanovanj, ki jo skupaj z avtentičnimi rekviziti prelevi v časovno kapsulo. Tokrat je v ospredju zelena barva, ki ima glede na naslednji odstavek zelo verjetno tudi simbolni pomen kontrasta ujetost-svoboda in mesto-narava. Rdečo nit predstave 1974 nosi kultni album Cocktail Marka Breclja, ki ga režiser Tomi Janežič nevsiljeno in previdno vpeljuje v prizore zgodb. Pesem Honey Honey glasbene skupine Abba nas spomni na čase naše mladosti, nekateri smo tedaj zaključili osnovno šolo. Prebudijo se številne asociacije, prebliski in spomini.
Rdeča nit predstave so tokrat razhodi, odhajanja in smrti. Skozi paleto različnih čustev in z njimi povezanih zgodb odpre razmisleke o navezanosti, družini, osamljenosti in izgubljenosti v (partnerskih ali družinskih) odnosih. V predstavi nas celotna igralska zasedba skozi potujitveni učinek odpelje na pestro popotovanje imaginacij in čustev. Sprva se zdi lik Anje (Anja Novak) preglasen, a se pozneje pokaže in dokaže za potrebno, tako igralsko kot režijsko odločitev. Anja Novak nas s svojo ihtavostjo in histeričnostjo posrka v mrtev odnos z Vitom (Vito Weis), ob tem pa nam kot Klemnova sestra na različnih točkah predstave, predvsem pa v prizoru nesreče vlaka iz Beograda v Zagreb, postreže z globokim čustvovanjem, ki ne zaide v patetiko, temveč izpade pristno in boleče. Anjin lik izredno močno podpre tudi kostumografija (Marina Sremac), ki ob različnih dogodkih nakazuje njeno počutje, tako se denimo kostum spremeni iz razpadlo-mrtvega odnosa, v katerem nosi dolgočasno obleko, v nosečniško haljo, ki ji doda mehkobo in nekaj materinskega, po smrti pa puli in kavbojke z visokim pasom nakazujejo na njeno spremembo.
Ob zvokih glasbe: »Duša in jaz, šla sva po gobe, moje srce pa v lonec za otrobe«, Marka Breclja je odlična Anjina dinamika tako z Vitom kot Klemnom (Klemen Kovačič). Vito Weiss zažari predvsem ob delih na plesišču, medtem ko Klemen Kovačič zasije na odru tudi ob delih, ko spregovori zgolj stavek ali repliko. Močna je zlasti njegova telesna in obrazna govorica, srhljivo pretresljiv pa je v prizoru vojske, ko je prepričan, da umira.
Kot odličen kontrapunkt Anjinemu liku se vzpostavi Nataša (Nataša Keser), ki s svojo mehkobo, nežnostjo in introvertiranostjo na eni strani naslika požrtvovalnost, na drugi pa takratno ujetost žensk v patriarhalnem sistemu. Nataša Keser je v načinu igre našla pravšnjo mero odprtosti in skrivnostnosti, da gledalcu pusti prostor za domišljijo.
Blaž (Blaž Šef) predstavlja utelešenje vsega zgoraj omenjenega, ko zaradi nenadne smrti staršev začne skrbeti za svojo mlajšo sestro skupaj s podnajemnico Lino (Lina Akif). Šef z igro spretno manevrira v nedorečenem in izgubljenem odnosu s samim seboj in s svetom okoli sebe. Zdi se, da z Lino znotraj predstave ustvarita svoj svet, ki ga je režijsko odlično podkrepil vdor sanjskega in nadrealističnega izgubljenega kozmonavta v vesolju.
Lik Damjane (Damjana Černe) je vezni člen med omenjenima predstavama, saj prihaja iz Nove Gorice in tako poveže tudi družinske vezi. V vlogi “none” Damjane blesti s humornimi vložki, ki razbremenijo sicer težke teme, ki jih predstava odpira. Natančna in dobro dodelana je tudi njena govorica.
Močna je tudi glasbena šivanka Sama Kutina, ki v 1974 dobi večjo pozornost in prizore dodatno podkrepi, jim doda določeno tenzijo. Ko Matija (Matija Vastl) pridobi dokumente, ki razkrijejo njegovo bolečino, je ravno glasba tista, ki mu ob že tako napetem prizoru še poglobi stisko, ki se razširi čez celotno dvorano. Vastl tudi sicer večplastno prikaže kompleksen lik očeta, hitro pa se spremeni v klasičnega “jugoslovanskega polkovnika,” ki je videti in govori kot dobesedna preslikava takratnih časov.
Predstava 1974 nas popelje v temačnejše zgodbe smrti, katere vzroki variirajo vse od nesreče do bolezni. Kakšni so naši konci in zakaj po navadi šele ob teh zares začutimo bližino? Tokrat se predstava konča s skupinskim objemom vseh nastopajočih, saj po delu besedila preživijo le tisti, ki se nečesa oprimejo.
Kaj vse se je še zgodilo leta 1974?
Marko Brecelj je izdal znameniti Cocktail, Jugoslavija je v nogometu z 9 proti 0 premagala Zair (danes DR Kongo), japonski narednik Hiroo Onoda je po tem, ko se je trideset let skrival na Filipinih, izvedel, da je druge svetovne vojne konec. Mohamed Ali je v dvoboju, poimenovanem The Rumble in the Jungle (Ropot v džungli) onesposobil Georgea Foremana in znova osvojil naslov boksarskega prvaka, ABBA je zmagala na Evroviziji, Nixon je zaradi afere Watergate odstopil, turška vojska je zasedla več kot tretjino Cipra, ekspresni vlak se je na poti iz Beograda v Zagrebu iztiril, pri čemer je umrlo 153 ljudi, z nageljnovo revolucijo se je končala fašistična diktatura na Portugalskem, v Etiopiji sta paleoantropologa našla okostje avstralopitke Lucy.
Gledalci smo bili nad predstavo zelo navdušeni.
Predstavo sem si ogledala Maja Drolec.
Vir: Delo, 18. okt. 2025
