Po SSKJ je to čas, s katerim človek po opravljenem poklicnem delu lahko sam razpolaga. Precej suhoparno. Prosti čas si predstavljam kot nekaj zabavnega, sicer mu pravim „dolgčas“. Zato bi ga lahko razdelil na štiri skupine.
Fantu, ki že celo življenje živi v manjši vasi izven mesta, je bila moja prva strast že od nekdaj narava. Zato sem že kot otrok preživljal ure v naravi, plezal po drevesih, se skrival po grmih, s prijatelji smo si izdelovali loke in puščice in še mnoge druge uporabne ali neuporabne stvari. Ker sem toliko let „nabiral klope“ po gozdu, mi je še danes mučno biti v asfaltni džungli, še posebej poleti, ko je vroče in se rad čim prej umaknem v bližino gozda. Tam se počutim veliko bolje ob glasovih narave kot pa ob hrumenju vozil in mestnem vrvežu. V mestu se vsem nekam mudi. In tako se je začela moja pot, ki me je pripeljala k preživljanju prostega časa na način, kot to počnem danes. Ker je moj oče lovec in ribič, me je poleg tekanja po naravi kmalu začela zanimati tudi živa narava in večkrat sem šel z njim na prežo, opazoval sem živali in se o njih učil. Rastline, ki so bile nižje od mene in niso bile užitne, me niso nikoli preveč zanimale. Že v prvem razredu pa sem se tudi naučil loviti ribe, seveda le za zabavo, saj sem vedno ulovil le manjše. Kasneje, ko sem imel že nekaj prakse, so te postajale večje, včlanil sem se tudi v ribiško društvo, iz katerega pa sem naslednje leto izstopil, saj nisem več toliko lovil. Na živali sem takrat gledal s precej drugačnimi očmi kot danes, saj mi niso pomenile hrane. Že od male šole sem bil vnet bralec in sem bral vse, kar mi je prišlo v roke. V četrtem razredu OŠ, me je oče spoznal z mojo (še vedno) najljubšo knjigo Vinetou, ki me je izjemno navdušila. V naslednjih letih sem poleg tega bral še mnoge druge popularne knjige, npr. Robinson Crusoe, dela Julesa Verna, Marka Twaina ter še mnoge druge, slovenske in tuje, predvsem pustolovske. V mnogih se je zgodilo, da so junaki prebivali v slabših razmerah, v zasilnih zatočiščih in podobnem, zato se mi je takrat zdelo izjemno zanimivo, kaj vse lahko človek naredi. S prijatelji smo poskušali narediti nekaj, kar smo imenovali „bazo“, in sicer je bilo v njej ognjišče, lesene klopi, streha iz listja in podobno. Na žalost je vse skupaj pred nekaj leti propadlo zaradi pomanjkanja časa in odraščanja osebkov (nas). To pa v meni ni zmanjšalo želje po vsem tem in je z leti celo narasla. Danes me izjemno zanima preživetje v divjini (oziroma ekstremnih razmerah) ang. „Extreme survival“. V bližnji prihodnosti nameravam (peš ali s kolesom) narediti dvodnevni izlet po Sloveniji, spati kjer pač bom, jesti kar najdem in podobno, vendar mi starši na žalost tega še ne pustijo (nisem še polnoleten). Zato izpopolnjujem razne praktične sposobnosti: prižiganje ognja brez vžigalic, izdelava zasilne opreme in podobno. To je torej prvi del Življenje v in z naravo.
Že od začetka me je vedno zanimalo vse v zvezi s svetom. Od geografije, tujih jezikov, spoznavanja drugih ljudi, vse sem hotel izvedeti. Čeprav so me (razen matematike) vedno bolj zanimali naravoslovni predmeti, izgleda, da sem bolj izobražen pravzaprav na področju družboslovnih predmetov. Od vseh predmetov mi je izjemno zanimiva zgodovina (spoznavam jo v knjigah, ki sem jih bral, videoigrah). Najbolj zanimiv del zgodovine so zame vojne. V sedmem razredu sem se izjemno navdušil nad vojsko, tanki, helikopterji, ladjami, predvsem pa nad oblekami, ki so primerne tudi za moje pohajkovanje po naravi. A vojaki tudi počnejo vse, kar se mi zdi zanimivo: živijo v ekstremnih razmerah, njihova oprema je precej kvalitetna in uporabna ipd. Že kot otrok sem ob koncu tedna šel z babico v Bovec, kjer sva raziskovala zgodovinske kraje, jame, planinarila in obiskovala meni najljubše slapove. Tako sem spoznal novo okolje, gorski svet in še danes grem zelo rad tja. Tako se je razvila moja strast do tega. Očeta je prijatelj pred dobrimi desetimi leti povabil na jadranje po Jadranu. Bilo mu je izjemno lepo in zanimivo, zato me je nekoč povabil s seboj. Lahko rečem, da sem takrat izjemno užival, saj ni lepšega od vetra v laseh in vse naokrog je le modro morje. Kasneje sem večkrat ponovil potovanje in se naučil raznih spretnosti in veščin, recimo izdelava vozlov, upravljanje z jadrnico, napovedovanje vremena, pomorskih oznak in kmalu sem se začel zanimati tudi za radio (VHF). Med poslušanjem sem spoznal, da uporabljajo razne simbole, ki jih takrat nisem razumel, zato sem se jih kasneje naučil. Spoznal sem, da je to mednarodna fonetična abeceda in kmalu sem tudi to znal na pamet. Ko sem bil v četrtem razredu, smo imeli nadomeščanje športne vzgoje in sicer nas je profesor predmetne stopnje učil mali rokomet. Igra se mi je zdela izjemno zanimiva, čeprav smo takrat komaj kaj videli. Včlanil sem se v šolski krožek, leto kasneje pa v klub. Ker je rokomet zelo zanimiv šport in je bil za razliko od drugih zastonj, se nas je veliko včlanilo, vendar se je dogajalo, da je bilo vsako leto manj ljudi. Rokomet sem treniral šest let in v tem času postal odličen igralec (po mnenju drugih). Nato pa sem zaradi pomanjkanja igralcev moral odnehati in danes klub nima več članske ekipe. Rokomet pa me vseeno še vedno zelo veseli in kadar le morem, ga igram s prijatelji. Lani pa sem se včlanil v klub, ki mi je pisan na kožo, in sicer airsoft klub. Airsoft je igra, pri kateri se igralci z replikami pravih pušk streljajo med sabo, namesto nabojev pa uporabljajo majhne plastične žogice. Igra je izjemno zanimiva, saj praktično preživim čas v gozdu, poskušam se dobro skriti oziroma tiho premikati. Hkrati se obnavljajo tudi moji refleksi, ki so se po prenehanju z rokometom nekoliko poslabšali. Rad imam še druge športe, predvsem pa bi nekoč rad vozil športno letalo, skakal s padalom in se potapljal, poleg tega pa tudi že prej omenjene (jadranje, planinarjenje, airsoft, …), razen mogoče rokometa, ker bi mi vzel precej časa. Rad bi tudi jahal konja, ampak to so potem že želje, ne več resničnost. To je torej športni del.
Že kot majhen sem kazal zanimanje za kulturo. Ko smo šolarji v gledališče, me je vedno izjemno zanimalo in nekoč sem si želel poskusiti nastopiti. V drugem razredu sem se pridružil dramskemu krožku, kjer smo se učili osnov. V osmem razredu sem želel napisati knjigo, podobno tistim, ki sem jih tako rad bral. Domišljije sem imel več kot dovolj za več knjig, k temu pa me je spodbujala tudi babica, ki je takrat napisala dve knjigi. Tega do sedaj še nisem uresničil. Začela pa me je zanimati tudi glasba, najprej petje, potem pa igranje na inštrument. Zadnje leto v OŠ sem se pridružil pevskemu zboru, kjer sem bil na žalost edini predstavnik svojega spola, kar kaže na izjemno nezainteresiranost moških za to početje. Danes med mladimi to velja za nekaj slabšalnega, če kdo poje v zboru. Ampak sem potrpel in kmalu so se naveličali, jaz pa sem se takrat naučil osnov. Ko sem videl, kako zborovodja igra na klavir, sem se hotel naučiti igrati klavir. Danes bi se rad naučil vsega možnega, predvsem pa klavir in kitaro, pa mogoče še flavto ali dude. Ker v srednji šoli nimamo zbora (vsaj ne da bi zanj vedel), sem bil nekoliko žalosten, saj se mi je zdelo izjemno lepo. Potem pa so mi tri sošolke rekle, da ustanavljajo nov mladinski zbor in da iščejo predvsem moške in da moram nujno priti. Včlanil sem se in še vedno pojem, tam pa sem spoznal veliko novih prijateljev. Ko sem prišel v srednjo šolo, se mi je prvi letnik zdel precej dolgočasen, dokler mi ni profesorica slovenščine (Bojana Modrijančič Reščič) rekla, da bi lahko kaj napisal za razne natečaje. Bilo je izjemno zanimivo, saj zelo rad pišem in zato sem se na to odzval, tako da sedaj to počnem že drugo leto.
V prostem času pa presedim veliko časa pred računalnikom. Prvi računalnik sem preizkusil pri sedmih letih, takrat je bil še črno-bel. Od takrat sem se sam učil stvari, ki jih lahko človek počne z njim. Najprej sem kot vsi igral videoigre; najbolj so me mikale prav tiste, v kateri si nastopal kot vojak iz druge svetovne vojne, kasneje pa sem se tega naveličal in odkril programiranje. Takrat so še vsi sovrstniki igrali igre, se „družili“ s prijatelji preko spleta, meni pa se je zdelo izjemno zanimivo, kaj vse lahko človek ustvari. Programu, ki lahko počne karkoli, mu ukažeš. Zato sem se vpisal na računalniško šolo in nikoli mi ni bilo žal. Sedaj se v prostem času ukvarjam predvsem z razširjanjem obzorij in učenjem novih (programskih) jezikov. Iger skorajda ne igram več, razen ene, ki jo igrava skupaj s sestro, tako pa sem spoznal veliko prijateljev tudi po svetu.
Če le imam čas in voljo, vstanem zgodaj zjutraj in opazujem sončni vzhod ali pa ponoči polno luno, ko pa je nevihta, običajno sedim na verandi in uživam, kajti izjemno lepo mi je, kadar zunaj grmi in se bliska. S tem tudi končujem opis svojega prostega časa. Čeprav je omenjenih nekaj aktivnosti, s katerimi se ne ukvarjam več, pa je to le zaradi boljšega razumevanja. Tisti pa, ki se vam zdi, da imate premalo prostega časa, si ga vzemite, sicer bo življenje šlo mimo vas in boste na koncu ostali brez vsega, kar ste si kdaj želeli početi.
Rok Mirt, 2. Ra
Elektrotehniška in računalniška šola
TŠC Nova Gorica
Mentorica: Bojana Modrijančič Reščič
