V založbi Blodnjak je kot tretja iz zbirke Nit izšla knjiga Devetindevetdeseta kraljeva žena – ljudske pravljice iz Nigerije, ki jih je iz italijanščine prevedla Špela Pahor. Ob izidu knjige sem Špeli postavila nekaj vprašanj.
Tanja Albreht: Pozdravljena. Izšel je že tvoj tretji prevod pravljic, ki jih je zbirala Francesca Lazzarato. Po brazilskih in filipinskih so tu še nigerijske. Čestitke! Vse tri knjige so izšle pri založbi Blodnjak. Si ti poiskala njih ali je založba stopila v stik s teboj?
ŠP: Pravljice sem prevedla že kar nekaj let nazaj. Najprej posamezne, potem sem si rekla, zakaj ne bi prevedla kar vseh iz zbirke. Nato sem začela iskati založbo, a se sploh ni nihče odzval. Z Bojanom Meserkom, ki ga je predlagala Tea Štoka, pa sva se hitro dogovorila, za kar sem mu nadvse hvaležna. Prav tako tudi Katarini Meserko in vsem sodelujočim.
Tanja Albreht: Spet se je zbrala ista ekipa, kot pri prvih dveh knjigah. Ti kot prevajalka, Laura Ličer kot ilustratorka in dr. Tea Štoka kot prevajalka spremne besede. Kako ste začele sodelovati?
ŠP: Bojan in Katarina Meserko iz založbe Blodnjak sta se z Lauro srečala na umetniškem sejmu v Novem mestu. Tudi meni so bile Laurine ilustracije všeč in tako smo začeli sodelovati. Tea Štoka pa je prostovoljno, ali po domače rečeno, zastonj, prevedla še poučna spremna besedila.
Tanja Albreht: Nigerijske pravljice so name naredile velik vtis, a imam občutek, da so nekatere bolj namenjene odraslim kot otrokom. Kaj meniš ti kot izkušena pripovedovalka pravljic?
ŠP: Pravijo, da so bile pravljice prvotno namenjene odraslim. Nekatere iz knjige Devetindevetdeseta kraljeva žena se mogoče nam zdijo res bolj primerne za odrasle. So pa seveda iz čisto drugačne kulture in jih morda tam pripovedujejo tudi otrokom? Tega ne vem. Vseh iz zbirke ne bi pripovedovala majhnim otrokom, nekatere pa že. Pravljici lepa kraljeva hči recimo malo večji otroci radi prisluhnejo. Pa nekaterim drugim tudi. Za te pravljice je značilno, da se včasih zaključijo kot uganka. Sicer pa je med njimi nekaj živalskih, pa tudi rastline in duhovi nastopajo v njih. Res je to drugačen svet. A ljudje smo si povsod podobni – imamo slabe in dobre lastnosti in povsod ljudje najbolj cenijo ljubezen, iskrenost, nežnost, svobodo. Ravno to je tudi čar prevajanja (in) pravljic – vidiš, kako bogat in raznolik je ta svet, obenem pa, da je ljubezen tista sila, ki premaga tudi smrt.
Tanja Albreht: Do sedaj si napisala in prevedla že kar nekaj knjig, med njimi Srečanja v Piranu 1, 2 in 3, Moja nona pripoveduje, Sanje oblačka Edvarda, Nečimrno drevo… Knjige tudi predstavljaš bralcem. Te veseli pripovedovati o svojem delu?
ŠP: Vedno imam tremo. Je pa lepo podeliti zadovoljstvo ob izidu knjige s tistimi, ki so pri nastajanju knjige sodelovali. To so recimo pri Srečanjih v Piranu predvsem vsi pripovedovalci življenjskih zgodb. Pri knjigah iz zbirke Nit pa mi je lepo, ker lahko s pripovedovanjem predstavim pravljice, ki jih tu še ne poznamo. In Laurine ilustracije jih čudovito dopolnjujejo. Zdaj se pa zelo bojim, da bo treba sodelovati pri predstavitvi knjige Biti vzgojitelji, ki sem jo prevedla za založbo Novi svet.
Tanja Albreht: Vem, da pripoveduješ pravljice tudi odraslim in ne le otrokom. Kako pripoveduješ pravljice najmlajšim in kako ostalim poslušalcem?
ŠP: Skupinam najmlajših otrok, ki pridejo z vzgojiteljicami na obisk v knjižnico, pripovedujem navadno s pomočjo različnih lutk ali igračk. Ostalim poslušalcem pa se skušam prilagoditi. Včasih mi pripovedovanje uspe in sem srečna, ko vidim, da se poslušalci smejejo ali da se je komu orosilo oko. Vedno pa nisem tako razpoložena. Nekaj pa je odvisno tudi od odziva poslušalcev. Če se ne odzivajo, je težko.
Tanja Albreht: Laura Ličer je čudovita ilustratorka. V njenih ilustracijah pravljice kar zaživijo. Se veliko dogovarjata med nastajanjem ilustracij ali dobiš v roke le končni proizvod?
ŠP: Ja, Laura je pravi zaklad domišljije. In kako lepo si je zamislila tudi barvno usklajenost te zbirke. Pri brazilskih prevladuje zelena, ker so pač tam ogromni gozdovi, pragozd. Filipinske so modre, ker je to stotine otokov sredi morja. In nigerijske oranžne, ker je pač to vroča Afrika. Sicer pa Laura dela samostojno. Pošljem ji besedila in ona naredi ilustracije. Nariše tako, kot doživi zgodbo in kakor jo vidi v domišljiji. Je velik slikarski talent.
Tanja Albreht: Koliko časa traja tak projekt, od prevoda do izida? Je v tem procesu veliko stresa ali delujete bolj umirjeno?
ŠP: Vsak naredi svoj del. Midve s Teo prevod, Laura ilustracije, Katarina Meserko oblikuje, naredi prelom in postavitev. Pred tem pa seveda tudi vse prebere, lektorira, nato pa še po mejlu ali telefonu rešujeva kakšna pravopisna in podobna vprašanja. Vse je treba večkrat prebrati, da potem ni napak. No, kakšna se vseeno najde, ker uide pozornemu očesu.
Tanja Albreht: Pa zadnje vprašanje. Lahko pričakujemo tudi kakšno tvojo avtorsko pravljico kdaj v prihodnosti?
Tanja Albreht: Hvala za pogovor in veliko, veliko novih uspehov!
ŠP: Hvala tebi, Tanja.
Pogovarjala se je Tanja Albreht, Mestna knjižnica Piran
