Učinkovito in odgovorno odstranjevanje smeti je zagotovo eden izmed načinov, kako ohraniti čisto okolje. Smeti so postale velika nadloga tako velikih kot tudi majhnih mest. Tako rekoč jih najdemo na vsakem koraku, pri tem pa narava ni nobena izjema.
Kaj sploh so smeti? Smeti ali odpadki so vsaka snov ali predmet, ki ga človek ne potrebuje več in ga zato zavrže. Po najinem mnenju pa se v smetnjakih znajde tudi kaj drugega kot samo neuporabni predmeti. Že statistika kaže na to, da ljudje mečemo stran preveč stvari, ki so še uporabne.
V Sloveniji nastane okoli 6 milijonov ton odpadkov na leto (400 kg komunalnih odpadkov letno na prebivalca). Količina odpadlih stvari pa z leti počasi narašča. Če se bo to nadaljevalo, nas bodo sčasoma smeti dobesedno zasule. K izboljšanju stanja bi pripomoglo recikliranje. Recikliramo lahko štiri različne materiale oziroma snovi. To so plastika, papir, steklo in organski odpadki. Recikliranje pripomore k čistejšemu okolju in ohranitvi narave. Vsak človek v svojem življenju odvrže v naravo približno eno vrečo smeti. Čeprav se vsi ljudje zavedamo, da ne smemo metati smeti v naravo, to vseeno, namerno ali nenamerno, počnemo. Tako nastanejo divja odlagališča. Ta so zelo številčna ob rekah, na jasah in gozdnih območjih, kamor ljudje ne zahajajo pogosto.
Tudi medve sva bili eni izmed tistih, ki so mislili, da en odvržen papirček ne more škoditi nikomur, dokler …
Bile so krompirjeve počitnice, ko sva se sprehajali po gozdu. »Bombon!« je navdušeno zakričala Nika in ga izvlekla iz hlačnega žepa. Gaja pa se je še v istem hipu pognala za bombonom v Nikini roki. Obe sva z glasnim truščem prileteli na blatna gozdna tla, pokrita z listjem. Nato sva se še nekaj časa ruvali, dokler ni Niki prekipelo. Zbrala je vse moči, potegnila bombon močno k sebi in si ga izborila. Bombon je hitro odvila in ga hlastno stlačila v usta, papirček pa odvrgla. »Lahko bi mi odstopila vsaj polovico,« se je pritožila Gaja. S tem je bilo pogovora konec. Tiho sva se pobrali in molče nadaljevali pot. Komaj sva naredili tri korake, ko sva obstali. Pred nama se je začela dvigovati senca, ki je rasla in rasla. Počasi in negotovo sva se obrnili. In tam je stal … Njegovo telo je spominjalo na neurejeno in že dolgo neobiskano smetišče. Trimetrski stvor z avtomobili namesto stopal je kar zrastel s tal. Tam, kjer naj bi bila ušesa, sta mu štrleli dve obrabljeni straniščni školjki. In ko se je zlovoljno nasmehnil, so se mu v ustih zasvetile razbite žarnice. Namesto oči je imel zastarela pralna stroja, katerih boben se je nenehno vrtel. Namesto nosu pa je imel dve izpušni cevi, iz katerih so se kadili smrdeči odpadni plini. Glavo pa mu je namesto klobuka krasil bananin olupek. Šest cevi sesalnikov za prah mu je služilo namesto rok, iz njih pa so bruhale smeti. Od njega so se vile strašne vonjave po gnilem, kislem in plesnivem … »Smetkostein!« sva v en glas zavpili. Ko sva tako zrli v to ostudno pojavo, se nama je v očeh porodil strah. Onemeli sva. Želeli sva zbežati daleč stran, vendar se nama je zazdelo, da so najine noge napolnjene s svincem. Smetkostein se nama je začel nevarno približevati. Bil je vse bliže in bliže, tako da sva že lahko začutili njegovo sapo. V tistem hipu pa je v gozdu nakaj zašuštelo in na jasi, kjer smo stali, so se kot strela z jasnega pojavile štiri kante za smeti. In sicer kanta za biološke odpadke, kanta za papir, za steklo in plastiko. Bile so ninja kante v vsem svojem sijaju. Pognale so se proti Smetkosteinu in ga začele trgati na kose, vsak njegov kos pa je pojedla kanta, ki je bila temu namenjena. Smetkostein se je zvijal in od sebe dajal še poslednje glasove. Kmalu zatem pa je izginil. »Tako, pa ga ni več!« je rekla kanta za papir, ki je bila očitno vodja. »In zdaj, mladi dami, pa mi povejta, katera je ustvarila to pošast?« Začudeno sva se spogledali. »Medve naj bi ustvarili Smetkosteina? Ampak kako, saj nisva …« »Kdo je pa potem odvrgel tale papirček?« je rekla vodja in pokazala na papirček, ki ga je Nika pred tem odvrgla na tla. »Jaz, ampak saj je bil samo en majhen nedolžen papirček,« se je zagovarjala Nika. »To rečejo vsi. A pomisli, po gozdu se na dan sprehodi ogromno ljudi. In prav vsak odvrže približno en papirček. Ni čudno, da se potem prikaže Smetkostein. Ljudje ne razumejo, da že en nedolžen papirček bombona lahko povzroči nastanek divjega odlagališča.« Po tem pogovoru sva se obe globoko zamislili.
Od tistega dneva naprej nikoli ne smetiva, ampak papirček, ne glede na njegovo velikost, vedno odvrževa v ustrezen smetnjak.
Avtorici: Gaja Žumer in Ajda Lampič
Mentorica: Tatjana Pecin Završan
Lektorirala: Danica Iskra
Šola: OŠ Polje
Del natečaja, objavljenega na naši strani.
