Prva beseda je bila pred mamo
Nova pesniška zbirka Tine Pegan
Nova pesniška zbirka antropologinje, pesnice in pisateljice Tine Pegan nosi naslov Prva beseda je bila pred mamo. Izšla je konec novembra 2025 pri založbi Ekslibris. Ta druga Tinina pesniška zbirka prinaša 48 novih pesmi, ki se globoko dotaknejo bralca. Odsevajo njen prefinjen občutek za jezik, skoraj mistično doživljanje sveta, pretanjena čustva, občutljivost za odnose, nedolžno otroško iskrenost, igrivost, včasih tudi ranjenost, ljubezen do narave, ljudi, presežnega. Pomenljiva je tudi naslovnica, ki jo je predlagala Tina sama.
ŠP: Tina, presenetila si nas z novo pesniško zbirko. Kdaj, kako in koliko časa je nastajala?
TP: Prve pesmi pesniške zbirke Prva beseda je bila pred mamo so nastale tik po izidu moje prve pesniške zbirke 900 vdihov. 900 izdihov. Največ pesmi pa sem napisala ravno letos, nekaj mesecev pred njenim izidom.
Pesniška zbirka je nastajala premišljeno. Prva poezija se nadgradi z zadnjo pesmijo, s katero tvorita zaokroženo pesniško celoto. Za vse ostale poezije pravim, da se je zanje pisalo življenje, ki sem ga upesnila v obliki poetične drame.
ŠP: Na začetek nove zbirke si postavila pesem Prva beseda je bila pred mamo. Navadno pravimo prva beseda je mama, ti pa si to zastavila drugače že v naslovu. Morda zveni igriv in izzivalen, češ ni res, kar pravite. Morda je ta pesem hvalnica tišini, ki je »nežna, spevna, očarljiva«. Ali pa opisuje našo majhnost pred vesoljstvom, pred Stvarnikom. Morda hoče povedati, da se čutiš tujo med ljudmi, nerazumljeno, ne(u)sliš(a)no? Kaj bi rekla ti?
TP: Omenjena poezija opisuje našo majhnost pred neizmernim, meni fascinantnem vesolju, ki ga z znanjem in našimi omejitvami ljudje ne moremo omejiti.
Ravno omejitve smo sprejeli kot normative, o katerih se ne izprašujemo. Tudi ženska je dandanes v taki vlogi kot je, kot posledica nečesa. Patriarhata. Zanjo obstajajo pravila, kakšna naj bi bila kot žena, mati, hči, s čimer omejujemo njene potenciale, želje in jo trpamo v okvire primernosti generacij in družbe na sploh. S tem ustvarjamo problem. Kajti omejujejo nas ravno pričakovanja, ki so plod tudi naših podedovanih prepričanj.
Sama se ne trudim pretirano, da bi me večina ljudi razumela. Vsak razume po svoje in po svojih zmožnostih. Važno, da me razumejo tisti, ki sem jih sprejela v svoj krog.
Glede naslova pesmi pa je vsak od nas svet zase in pred učenjem jezika je vsak samosvoje poimenoval isto osebo, predmet, z besedo, ki je seveda nismo razumeli. Pa vendar je bila ta prva beseda govorcu blizu. Predstavljala mu je osrčje lastnega pojmovanja sveta in stik z njim na sploh.
ŠP: Zlaganosti ne maraš. Prav tako ne hrupa. Se v pesmi Dobri ljudje, »ki z drobno gesto stišajo pot«, pokaže glasbenica v tebi?
TP: Mislim, da se muzikaličnost kaže v vseh oblikah mojih ustvarjanj. Občutka za ritem, ki odseva v poezijah in pa tudi v prozi, te ne more nihče naučiti. Ta zgolj je.
ŠP: Rada imaš preprostost, »ki jo obstoj tudi poseduje«. In v ironiji zapišeš »Poveličujemo se v posmeh vesolju, kjer so naši vodniki od sramu brez glasu«. Se brez potrebe hvalisamo in oklepamo lažnih zmag, namesto da bi gledali »jesensko listje in njihovo paleto barv«?
TP: Ljudje radi govorimo in izražamo lastna mnenja, tudi takrat, ko to ni potrebno. Včasih človek potrebuje zgolj hrabri nasmeh, da se pri njemu zgodi sprememba. Tega marsikdaj ne opazimo.
Naše zmage ne bi smele biti same po sebi cilj. Nanje bi bilo dobro gledati kot na pot, na kateri potekajo naše metamorfoze, ki se nikdar ne ustavijo.
Včasih tudi sami hitimo in ne opažamo lepot in blagoslovov, ki nam jih življenje prinaša. Spremembe so povsod, tudi v življenju listja.
ŠP: Kot cvetlice žeja po vodi, ima tudi človeška duša svoja hrepenenja. Svoj (dolg)čas »zapolnjujemo z govorom«, praviš, »a lakota ostaja«. Ti si »lačna in žejna pristnosti«.
TP: Sem. Vedno bolj. Zato se oklepam redkih, meni podobnih ljudi.
ŠP: Težave premaguješ z vedrino. Naučila si se »lahkotno plesati ob spotikah«. V odgovor daješ »svojo priljubljeno melodijo, ki se ji izmikajo besede«. Kakšna je bila tvoja pot do »rojstva vedrine po temačnem tunelu«?
TP: Moja pot se je jasnila dolgo in postopoma. Na njej sem odkrivala svoje potenciale, ki sem jih vlagala tudi vase. Ta ni potekala brez dela na sebi, ki je bilo včasih mučno. A vselej na koncu vložek prinese vedrino z novim izkustvom, s katero krenem korak dlje.
ŠP: Imaš tudi svojega kužka, ki ti je v veliko veselje in greš rada z njim na sprehod. V eni od pesmi pa zapišeš, da si v nekem klubu »sprehajala svoje demone«.
TP: Pesem opisuje dogajanja v tujini v času novega leta. Zvečer ni bilo kaj pametnega za početi kot žurati in se predajati vsemu, kar taki večeri prinašajo. Tisti večer sem se v klubu z glasno glasbo začela spraševati o smotrnosti vsega; o plitkih pogovorih, hrupni glasbi, nasičenosti območja, o alkoholu in zanašanju v smeri, ki jih v vsakdanu nisi vajen.
ŠP: Si iskriva, domiselna, duhovita in tudi smejiš se rada. Kaj ti pomeni smeh?
TP: Smeh ima več oblik. Lahko je pristen, lahko pa je mašilo. Pristen smeh mi pomeni odrešitev od krčev, ki nastajajo z vsemi »moram«, ki smo jih sprejeli kot produktivni člani družbe. Da se nasmeješ sebi in svojim zmotam je odrešilno.
ŠP: V utesnjujočem okolju si želiš globoko dihati, govoriti »jezik svetlobe«, zapeti »himno«. Nočeš biti uokvirjena v »kvadratku«. Želja po neizmernosti, po svobodi, po širjavah preveva skoraj vse tvoje pesmi. Najbrž tako hrepenenje čutijo vsi ustvarjalni ljudje.
TP: Zase vem povedati to, da čutim, ko v meni nastaja nova vsebina. Ta nastaja pod uokvirjenimi pritiski, od katerih se z ustvarjanjem umikam. Tudi če se področij tematsko dotikam, vselej od njih ravno z ustvarjanjem ubežim.
Ne maram opredelitev. Vsak posameznik ima za nas ravno slednje. Radi pa pozabimo, da se neprestano spreminjamo. Včasih ljudi ukalupljamo v spomine, brez zavedanj, da so slednji pretekli opis.
ŠP: Saj sama zapišeš: »Sem kot duša s fokusom izven meja, tam nekje, kjer svetijo in umirajo zvezde«.
TP: Res je. Menim da naš pravi fokus ni v vsakdanu, s katerim se tudi bremenimo. Je precej bolj mističen kot si želimo priznati.
ŠP: Ljudje radi obsojamo in tako se tudi ti sprašuješ: »Le zakaj moramo vedno pasti, da uvidimo, kdo moli roko in kdo kaže prst?« Govoriš o svojih ali tujih izkušnjah?
TP: Govorim o obojem. Kritizira te predvsem taka oseba, ki sama česa ne zmore in te preprečuje v lastne omejitve. Sama menim, da je vsak padec lekcija, ki nas nauči, kako se naslednjič ne spotakniti.
ŠP: »Razdrobila si se kot porcelan« in zaman čakala na »roke, ki bi te sestavile«. Tina, imam občutek, da se po vsakem padcu uspeš sama sestaviti.
TP: Sestaviti se sam je sila težko, dolgotrajno in redko. Po navadi imamo v mislih, da nas bo odrešila tuja pomoč, a slednjo moramo nuditi, kljub nemoči, v sebi. In da nam je lažje, se ne smemo sramovati klica po tudi strokovni pomoči.
ŠP: Mnogokrat so otroci le navidezno otroci, saj jih starši omejujejo s svojimi pričakovanji in zahtevami. Občutek omejenosti, ujetosti, tujosti se v tvojih pesmih pogosto pojavlja. Tvojim sanjam, hrepenenjem je težko slediti, zato bralca vabiš »prepusti se krilom svobode«, saj »s prvim poletom je več svobode kot nevarnosti. Takrat se ne sprašuješ o koncih, ampak o začetkih in nadaljevanjih«.
TP: Še sama težko sledim svojim hrepenenjem. Ni jih malo. Nekatera izmed njih skušam razbliniti s tem, da tekom življenja živim svoja tiha vprašanja po uresničenju sebe. V temu vidim cilj, v vlaganju vase in svojo pot. Vsak izmed nas ima »krila svobode«. Ko zanemariš strah, kreneš po začetkih in seveda nadaljevanjih. Ti so lahko tihi in za druge neopazni. A prej ali slej se z njihovo krepitvijo pokažejo tudi ostalim. Zaznajo jih kot spremembo, ki je prinesla nove meje in vedenja.
ŠP: Rada se poigravaš z besedami. Nihanju razpoloženja praviš melanholična aritmija, za tišino rečeš, da je neubesedljivo lepa, nekdo te premeri z očmi in ugotoviš, da ne boš nikoli po njegovih merilih, nekdo razume le gladino, čeprav pravi, da govori globoko, ljudje tavajo z brezsrčnostjo v žilah, cerkev te opominja le na to, da ne izgubiš vere, ko svet ne veruje….
TP: Igra besed je zame zabavna. Konec koncev so mi zanimivi ljudje, ki razmišljajo drugače. Pravim jim »ljudje v okvirih«. V njih se pretakajo njihova prepričanja in če jim okvir odvzameš, ostanejo s temelji na niču.
ŠP: In ko neizmerno hrepeniš po nekom, ki od zgoraj gleda nate, ugotavljaš da ti »zmešnjava sveta z najlepšimi lažmi zaželi vse najboljše, medtem ko ohranja neobvladljivi nered.«
TP: To je Sizifovo delo. Delamo majhne korake k boljšemu svetu, a kaj ko njegove vajeti strmijo h kaosu.
ŠP: Ugotavljaš tudi, da ljudi ne moreš kar tako imeti rad, ker empatija boli, bolečine pa ne moremo imeti radi.
TP: Enkrat sem si prebrala intervju, v katerem je intervjuvanka dejala, da ima brezpogojno rada ljudi. Sama tega ne morem reči. Moje sprejemanje njih je pogojno, tako kot moja ljubezen. Ne morem je predati v celoti, ampak jo dajem malo po malo.
ŠP: A tudi neuresničene želje bolijo…
TP: Najbolj.
ŠP: »Svet je lepši, ko ga ne vidim«, praviš….
TP: Če bi brala vse novice tekom dneva, bi se vse bolj spraševala, zakaj mi je dano živeti, kjer živim. Zato ne gledam televizije. Sama si izbiram, čemu bom namenila čas in dala pomen. Svet je zame grd, a hkrati neizmerno lep.
ŠP: »Zadnja beseda je življenje, od katerega se poslavljaš in ki te sprejema.« Tina, prišli sva do konca tvoje druge pesniške zbirke. Z grenkobo ugotavljaš, da sčasoma postajamo vedno manj svoji. Ko pademo v telo, pozabimo na vsebino, ki jo mora nositi. »Ostaja le občutek daljne idejne zasnove, nek spomin, asociacija, zvok, vonj«. Kaj lahko storimo, da uresničimo to podobo, ki si jo je za nas zamislil Stvarnik? Ali se ji vsaj približamo?
TP: Storimo lahko to, da prisluhnemo tišini in se dotaknemo notranjega miru. Nihče od nas ni nastal iz kaosa in z namenom, da živi v nejasnosti nereda.
ŠP: Tina, hvala ti za ta pogovor. Ob prihajajočih praznikih ti želim vse najboljše, tvoji knjigi pa, da bi našla pot do velikega števila bralcev. Naj se vseh dotaknejo tvoje pesmi in jih obogatijo.
Hvala, Špela! Želim ti lepe in mirne praznike ter posebna doživetja.
