REDKO SE RAZVESELIM kakšnega obiskovalca, ki me prepozna in želi z mano deliti puste muzejske minute.
Včeraj je bil pri meni Andrija, kitarist skupine Otroci socializma.
Sicer človek odprte glave z dobrim razgledom na človeško neumnost.
Verjetno mu pri tem pomaga jadralna izkušnja. Kolikor se spomnim, je veliko prejadral pod slovenskim svodom. In vendar ostal trdno na tleh.
Res prijeten možakar, ki se mu težko upreš. Pa še pripovedovati zna. Užitek ga je poslušati, kar se ne more reči za večino njih, ki so prišli mimo v zadnjih mesecih.
Pa mi on pripoveduje zgodbo.
Šli smo kar na turnejo na Češko in Poljsko. Ne vem leta, to boš še zbrskal. Zrihtal Igor Vidmar, on je bil tudi vođa puta. Danes se mnogi sprenevedajo, ampak jugopunk je bil upor proti razpadajočem in zatohlem jugosocializmu. Ime benda ni bilo niti slučajno neki hommage umirajočem sistemu, bilo je preprosto cinično. Socializem takrat definitivno ni bil v modi. Au contraire. V partijo so rinili samo še modeli tipa Janez Janša.
(Esad Babačić: Balkonci, Litera, 2023)
