O Tonetu Pavčku in njegovi ustvarjalnosti smo v Ventilatorju besed že večkrat pisali, prav tako predstavljali njegovo poezijo.
»Dom je jezik. Čudež, ko smo iz molka stopili v govor in je beseda postala naša zavest, hiša naše biti. Premagan je bil molk, začelo se je življenje.
(Vladimira Rejc, Čarovnija pisanja, portreti slovenskih književnikov, Beletrina, 2005)
Tone Pavček: Med oljkami
Med oljkami hodi veter
večni istrski muzikant.
Pod oljko, položen v zavetje,
spi s svojimi sanjami fant.
Prišel je iz temne hoste,
namenjen je v luč in v dan.
Drevo miru ga je poklicalo v goste
in poskrbelo zanj.
Mirno in zbrano se mu v sanjah
razpleta življenja povest.
Luč nebesna se nadenj sklanja
In sam je ena od zvezd.
(Tone Pavček: Majnice, Fulaste pesmi, Založba Mladika)
