Kadar je bilo breme svobodomiselnosti, svobodoljubja in nacionalne ideje vendarle preutrudljivo in ga je zraven zapestila še bolečina neuslišane ljubezni, je France Prešeren (dr. Fig), resignirano lopnil s pestjo po zdelani pisalni mizi, si nadel nič manj oguljen površnik, v žepe za vsak primer zatlačil nekaj zamaščenih, nemarno prepognjenih papirjev in pero ter se odpravil navzdol po ulici; na kozarček ali dva, s pivskimi prjatli paberk’vat pa malo poflirtat s kelnar’cami, si, skratka, privezat dušo prosto lebdečo. Ga je pri tem kaj malo brigalo, če se bodo šolskim tovarišicam čez sto let od zamolčanih resnic debeli cmoki lepili na grla, ko ga bodo ustoličevale na prestolu domovinskega poeta, malodane brezmadežno spočetega.
Dasiravno je France Prešerenob posedanju po gostilnah tudi prenekatero kosmato razdrl in na papir vrgel, se je tovrstnega stihokleparstva ohranilo bore malo, večinoma je končal v ognju, ker je nasprotoval ustaljeni interpretaciji globoko nesrečnega človeka in pesnika življenjske tragike. Ampak dejstvo je, da je kranjski poet pisal oboje, tako v nacionalno kulturno potrjevanje mobilizirane verze, kot razvedrilne rime, v enaki meri kakor elitist je bil privrženec popa, šunda. Te, druge, bolj mesene Prešernove strani, se danes sramujemo.
France Prešeren ni bil zgolj svetnik na Parnasu, kjer je vdano trpel za slovenski živelj, in še manj babjek in pijanec, kakor bi morda kdo zmotno domneval, ampak pesnik, čustvom prepuščajoči se boem, Puškin brez puške, svobodomiseln zaradi svobodnih in včasih kvarnih misli, ki bi še danes zabavljive napise pesnil, aktualnim zadrtežem v čast – idiotov je pač zanesljivo več kot pred dobrimi stopetdesetimi leti – in se smejal sebi posvečenim nagradam, ulicam in v kovino ulitim statuam socialističnih razsežnosti.
Pesnik se je zavedal, da je zanj in za njegov narod pristna beseda in nežna izpoved srca mogoča samo v slovenščini. »Zavest suverenosti in ljubezen do domače besede«, to je Prešernovo sporočilo za nas in za prihodnje slovenske rodove. Odločno se moramo upreti vsem poskusom, da bi žrtvovali svoj jezik in ga spojili z drugimi.
