Maja Drolec; Pravljice o sreči so huda zabloda
Ob rojstnem dnevu Vitomila Zupana
Vitomil Zupan (18. januar 1914 – 14. maj 1987) je bil pisatelj, pesnik, dramatik in esejist. Snov za svoja dela je črpal iz lastnih doživetij in iz literature, ki jo je prebiral. V njegovem širokem in raznovrstnem romanesknem opusu tako izstopajo dela z avtobiografsko noto: Menuet za kitaro, Levitan, Igra s hudičevim repom in Komedija človeškega tkiva.
Govoriti o Vitomilu Zupanu je posebna čast. Zapustil nam je raznolik in obsežen literarni opus. Obsega pripovedno prozo, gledališko, radijsko in televizijsko dramatiko, filmsko scenaristiko, poezijo, esejistiko, filmsko kritiko ter prevajalstvo, največ pa je romanov.
VAŽNO JE PRITI NA GRIČ, prvi naslov, s katerim je nameraval Vitomil Zupan nasloviti svoj znani roman Menuet za kitaro, jasno oriše osebnost pisatelja, ki je bil daleč od bolečega, pasivnega junaka, ki bi se pustil bičati usodi.
Padaš, padaš, padaš v neko strašno, temno luknjo v samem sebi, v luknjo brez dna, potem spet šineš navzgor, ko da bi te vrgla vzmet. In že imaš rad neke človeške oči, ki so uprte vate … ramo ob rami so stale jeklene prsi borcev za lepšo prihodnost našega naroda.
/Vitomil Zupan; Menuet za kitaro/
Vojna. O strahotah vojne ne beremo samo v romanih, ampak so tu … danes …, saj se dogaja zločin nad človeštvom v celem svetu.
Moj ded je padel v vojni. Ne vemo, kje. Moji mami se je zgodila neizmerna krivica, saj ji je tati obljubil, da bo vedno njegova princeska in vedno jo bo imel najraje, četudi bo dobila sestrico. Tati ji je pripovedoval pravljice, potem je moral, je moral iti … za vedno.
Besede tečejo, pesmi zvenijo, čebele brenčijo, sonce pada na lesena tla, zlata lisa, podolgasta, žareča, hoče prežgati tla. Vse se zgošča v neko novo življenje. Drevesa so odcvetela in začela delati sad, so besede našega pisatelja Vitomila Zupana.
Andrejka tatija ni videla nikoli več. Franc Kač je padel v gozdu s partizani leta 1944. Niti tega ne vedo, kje je pokopan. Ko je četa partizanov šla proti Menini planini, na odseku steze, kjer so sestopali v grapo, so se jim za vekami kazali domači griči in travnik s plavicami, in tam so bili ustreljeni. Listje je pokrilo vse tisto, česar potem ni bilo več: živega telesa, upov, senc in sonca.
Moja mati je vse življenje pogrešala očeta. Pravzaprav je vse do visoke starosti pričakovala pojasnilo, kje točno se je to zgodilo. Vse življenje je upala, da bo našla odgovor, zakaj se je moralo to zgoditi. Sprva je še upala, da bo zaplesala menuet, da bo občutila, kakšen čar je v plemenitih kretnjah in lahkih prestopih. V resnici pa ni bilo nobenega pojasnila.
Le katera vojna pojasnjuje?
Verjetno je tako kot Vitomil Zupan tudi ded spoznal v četi dobrega prijatelja, mogoče mu je bilo ime Anton, ki mu je zaupal, in sta bila drug ob drugem v tistem zadnjem trenutku … in hitela sva navzdol. Izgubila sva vse telesne in duševne oblike bitij, postala sva nekaj drugega, morda podobnega dvema kapljicama, ki se bližata – v nekem trenutku zatrepetala in seskočila v eno kapljic. Nič bolj bedastega kakor predstavljati si, da imajo kapljice kakšno misel na življenje ali smrt. So trenutki, ko vse take reči minejo, jih kratko malo ni, kakor tudi ni ničesar s tem v zvezi. /Vitomil Zupan; Važno je priti na grič/
V poznem večeru so partizani utrujeno ležali vznak na tistem dišečem listju, luna jim je metala k nogam srebrno liso. Trenutek, ko se jim je zazdelo, da občutijo vse, od zadnjega lista pod njimi prek njihovih celic do galaksij – razumeli pa so zelo malo. Preveč je bilo razuma, da bi bili lahko srečni, topo so spremljali dogajanje, in premalo, da bi se lahko dvignili nad željo po sreči … ali po čem?
Le katera vojna pojasnjuje? Na tisoče umrlih, nedolžnih žrtev vojne. Vojna v Ukrajini, Gazi, Iranu …? Po TV sem gledala mater, ki je objokovala smrt svojega 27-letnega sina. Hlipala je in prosila milosti; mogoče da bi se sin čudežno zbudil, da bi se zbudila sama iz strahotnih sanj. Pokleknila je k preprogi, ki jo je položila čez sinovo truplo, da ga ne bi raztrgali psi, in jokala.
Ko gre za življenje, čutimo s telesom, občutimo plapolanje krvi in prebujanje mesa. Koliko je vreden človek?
Razbiti moram lastno legendo, raztrgati domišljijske prikazni, presekati vsako ‘zgodovinsko gibanje’ in postaviti stvari tja, kjer jim je mesto. V meso in kri. /Vitomil Zupan: Levitan/
Življenje je dobro, veliko in vseobsežno; najboljše, največje in najbolj vseobsegajoče je tedaj, ko je stisnjeno v drveč trenutek. In vendar bom tipala za smislom, venomer se bom slepila, zmeraj se bo ponavljal občutek, ki ga ni mogoče spremeniti v besedo, zato ga ni mogoče nikomur povedati: bivam … sem … ne vem pa, ne zakaj, ne čemu, ne kako; ne vem, od kod sem prišla, ne vem, kam odhajam; ne vem, kaj ureja moje telesne organe, ne morem uganiti, zakaj sem zdaj pobita, zdaj polna zanosa; ne vem niti, kaj je pod mojimi podplati? Kak planet? Kake rudnine? Tisoč odgovorov – noben odgovor. Dvigam se iz prepada in vsi živci drgetajo v meni. Počasi se umirim.
Vitomil Zupan je v svojih zrelih letih Manci Košir povedal, da ga pogled v preteklost, utopljeno v vsakdanjost, ne boli več. Vsa ihta preteklosti, vse izsiljevanje usode, vsa trepetajoča pričakovanja – ne bolijo več. Pogled v čas pred seboj, v daljno prihodnost – ne vznemirja več. Izgube zrnc vere v srečo ne bolijo več. Zabloda bi bilo verjeti v srečo. Taka vera ne propade naenkrat, kruši se pod udarci dogodkov, in vsaka luska posebej zaboli in ohrani spomin na bolečino ob udarcu. Pravljice o sreči so huda zabloda in boleče slepilo. Njegove dragocene besede in občutki se ponavljajo.
