In v glavi imam svoje največje rezerve. V obliki pozornosti, prožnosti razmišljanja in sposobnosti razumevanja, fantaziranja, in kaj vem kaj še vse.
Znani fizik Albert Einstein je baje na starost poleg hrepenečega: »Vse bi dal, da bi vedel, kaj misli On!« baje tudi rekel:
»Vse, kar sem odkril dobrega za ljudi, bi dal za to, da bi povprečen človek malo bolje razumel obrestnoobrestni račun!«
Menda nek indijski vladar ali perzijski ali že s kakšnega planeta, ki je želel nagraditi izumitelja šahovske igre, se je tudi opekel. Izumitelj se je baje najprej zahvalil za nagrado. Zavrniti vladarjevo željo pa je bilo nevarno, zato je prosil, naj bo nagrada toliko zrnc pšenice, kolikor jih pride, če damo na prvo polje šahovnice eno zrno pšenice, na drugo še enkrat toliko, torej dve, na tretje spet dvakrat več kot na prejšnje in tako do 64. polja.
Ni problema, je rekel vladar in velel odšteti zrna.
1, 2, 4, 8, 16, 32, 64, 128,
256, 512, 1024, 2048, 4096, 8192, 16384, 32768,
………
No, po nekaj vrsticah so že matematiki vskočili s svojimi ocenami. Toliko zrn pšenice ne bi pridelali na celem svetu v mnogih letih! In vladar si kar ni mogel odpustiti, da si ni mogel predstavljati, koliko je to.
Tudi danes je mnoge bolela glava, ko so morali vrniti bančni kredit in obresti. Ko so jemali bančni kredit, jih ni tako zelo bolela.
Veliki skupini ljudi so ponudili nagrado. Kdor se bo najbolj približal pravilnemu odgovoru. Če je list časopisa debel približno 1 mm in ga enkrat prepognemo, dobimo debelino 2 mm, še enkrat 4 mm, trikrat prepognjen je že 8 mm debel, štirikrat že 16 mm, petkrat pa 32 mm in tako naprej.
Koliko bi bila po tvoji oceni približno debela ta plast, če bi list prepognili še 45-krat, torej skupaj 50-krat?
Poskusite oceniti. Bistveno je, koliko si približno predstavljate, da bi to bilo, in ne točni izračun. 1 m? 10 m? 1 km? Odgovori so bili od 50 cm naprej. Nekdo je rekel do Lune (cca 384.000 km!!!). To je bilo daleč največ. Večina se je smejala. Šaljivec.
Kaj pravite vi? Kdor bo najbližji pravilnemu in bo to zapisal v komentarju, ga povabim na vegetarijanski obed ali dobi po pošti zanimivo knjigo!
Poglejmo še nekaj številk.
Opazujte spodnjih deset vrstic 10 sekund. Kaj opazite?
3 + 6 = 9
2 + 3 = 5
7 + 2 = 9
1 + 8 = 9
4 + 4 = 8
2 + 2 = 4
9 + 0 = 9
1 + 6 = 8
6 + 3 = 9
1 + 1 = 2
Res me zanima, kaj ste opazili?
Ste opazili, da so sama seštevanja?
Morda ste bili najprej pozorni na to, da so same enomestne številke?
Mogoče ste odkrili, da je en račun napačen!
Ste videli, da so vsi rezultati razen enega pravilni??
Da so računi napisani s črno?
Da je večinoma papir nepopisan?
… in še in še!
Večina ljudi, s katerimi sem izvedel to vajo, je opazila, da je en račun napačen! Zakaj veliko ljudi pričakuje slabe dogodke bolj kot dobre? Opazi napačna ravnanja prej kot ravnanja, vredna pohvale?
Izkušnje so naučile ljudi, da je življenje predvsem trpljenje. Zaradi nevarnosti, nesreč, težav. Ker nas je tega strah in se temu upiramo, z vsakim dnem povečujemo možnost, da se zgodi prav to, čemur se upiramo. Vsak nov dan je to bolj res, ker to pričakujemo. Povratni učinek nas še potrjuje, da je temu tako.
Ko 3 leta mlad otrok zleze na trimetrski zid, mama otrpne in z grozo in strahom zakliče:
»Takoj dol, boš padel!«
In ko otrok pade, je mati prepričana, da je imela prav, in reče:
»No, si videl, saj sem ti rekla!«
Ne, ve, da je ona na daljavo pomagala sinku, da pade.
Tu je priložnost za mamico, da zavaruje malčka, a medtem verjame, da bo spretno premagal težave in ga celo mirno bodri.
Ali bomo še naprej iskali napake (kot so to z nami delali premnogi naši vzgojitelji iz strahu, zaradi pomanjkanja dobrih knjig, hitrice …) ali raje poiščemo nove možnosti, nove dimenzije, še neodkrite priložnosti?
V časopisu preberemo, da je nekdo ustrelil soseda, ker je spet narobe parkiral pred blokom. Bomo šli v nakup pištole za obrambo, nove dodatne ključavnice, naredili linico na vratih in sevali v prostor strah ali ugotovili, da spet večina ljudi na tem planetu včeraj ni nikogar ustrelila?
Bomo sevali v prostor pozitivne misli in vibracije ali one druge?
Imamo svobodno voljo in možnost, da se odločimo za eno ali drugo!
Bomo nalagali na ogenj kreativnosti, inventivnosti, domiselnosti ali povečevali strah pred morebitno napako?
Temelj znanstvenoraziskovalnega dela je dvom v pravilnost rešitev, izračunov, teorij …
Po drugi strani pa se mi vse bolj dozdeva, da je najhujša ovira pri uresničevanju posameznikovega osnovnega namena njegov lastni dvom v uresničitev tega namena! Ko dvom zabriše namen, prepuščamo izbiro o našem odzivu zakonom neurejenosti, kaosa, slučajnosti, entropije … Večina ljudi se svojega namena zaveda, dvoma v njegovo uresničitev pa ne. Še manj se zaveda povratnega učinka, ki neuresničitev namena še dodatno krepi in se kaže kot izrek:
Res je tisto, kar misliš, da je res!
Na drugi strani pa je lahko vera v nove, še nezaznane informacije, ki bodo razširile naša obzorja, temelj bolj optimističnega življenja. Odločamo se sami.
In kdaj je prepozno za spremembo?
Nikoli!
