Ko se gugaš na Rudolfovem splavu na Krki, te pozdravljajo race in labodi, mimo privesla kak mladenič na supu, ribič z brega ti maha z ulovljenim sulcem, za nameček ti še prepevajo ptice ali pa harmonikar polni ušesa s Slakovo vižo, da se počutiš kot v raju. Zraven si postrežen z domačimi dobrotami in dobro vinsko kapljico. Splav, imenovan po ustanovitelju Novega mesta pred 651 leti, letos praznuje desetletnico in velja za uspešnico dolenjskega turizma. S Krke vodijo različne poti: lahko raziskuješ staro mestno jedro z mogočno kapiteljsko cerkvijo, ki hrani dragoceno sliko slovitega beneškega slikarja Tintoretta iz 16.stoletja. Mnogo stoletij starejše so bogate arhološke izkopanine, razstavljene v bližnjem Mestnem muzeju. Najštevilnejše so raznovrstne situle – simbol Novega mesta – iz sedmega in šestega stoletja, vgravirane z motivi življenja v tistih časih. Posebej zanimive so ogrlice v obliki kroglic iz raznobarvnega stekla, med katerimi izstopajo jagode v obliki ovnove glave. Novomeščani so si jih polastili kot blagovno znamko mesta, saj je dokazano, da so jih izdelovali prav na dolenjskih tleh. V muzeju imajo naprodaj replike kot spominek, vendar so originalne tako zapleteno izdelane, da jim sodobni steklarji niso kos.
Na Gorjancih ohranjajo cvetoče košenice in stare jablane
Iz doline na Gorjance se sicer lahko peljete z avtom, a vožnja po makadamu ni udobna. Možne so tri poti, najdaljša meri 17, najkrajša 10 kilomatrov. Najbolj priljubljena planinska točka je Miklavž na višini 914 metrov, kamor vodi krožna učna pot in tudi kolesarska. Tu je planinski dom, obdan s sadovnjakom starih jablan, ki jih ohranjajo kot avtohtono sadje; v gostilni pa strežejo z zavitkom prav iz teh jabolk . Na vrhu Miklavža stoji njemu namenjena starodavna cerkev, pravi okras kraja, znanega tudi po tem, da so si tod Uskoki skrivali pred Turki. A najbolj zanimive so košenice, kjer se je nekdaj paslo govedo in konji. Nekoč so tod živeli ljudje, a so jih koncem 19.stoletja pregnale trume rjavih mravelj: ponoči so z ognjem varovali domove, da solahko spali. Zaradi mravelj so se morali preseliti v Gornji Suhadol. O življenju v starih časih na Gorjancih je pisal Janez Trdina v knjigi Bajke in povesti. Ko so na košenicah prenehali pasti živino, so se te začele zaraščati, a so jih rešili domačini z ustanovitvijo društva Gorjanske košenice. Te dandanes cvetijo z raznovrstnimi rastlinami, ker jih pozno pokosijo. Marsikje namreč zaradi sodobnih kosilnic in in pogostih košenj cvetoči travniki izginjajo. Med drugimi tu še cvetijo kranjske lilije v oranžni barvi, raznovrstne kukavice in lepi čeveljci, največje evropske orhideje. Košenice krasijo še majhna jezerca.
Septembra pri Miklavžu Društvo Gorjanske košenice pripravijo veliko oglarsko kopo in tako obujajo stoletno tradicijo v teh gozdovih. Oglarji so nekdaj uporabljali manjvredn les, sečne odpadke in veje. V 18. in 19.stoletju je na Gorjancih cvetelo fužinarstvo – celo veliko žago na paro so imeli – in oglarji so imeli veliko dela. Spali so v kolibah iz smrekovega lubja: ena je prikazana ob kopi.
Besedilo in fotografije: Albina Podbevšek
1. Splav je prijetna pridobitev za izletnike. Zabava jih harmonika in pripovedi o znamenitostih mesta, med drugim tudi o Juliji Primčevi, ki je več let živela v Novem mestu.
2. Race, labodi in gosi se rade sučejo okrog splava in moledujejo za hrano.
3. Krka je bogata z ribami in v gostilni ob Krki jih imajo vselej na zalogi.
4. Mlladim je všeč plovba na supih, posebnih vodnih deskah, ki so zdaj v modi.
5. Prvo planinsko kočo so zgradili leta 1900, pravi dom je zrasel tik pred drugo svetovno vojno in se kmalu spremenil v pepel s požigom italijanske vojske.
6. Cerkev na vrhu Gorjancev je v času turških vpadov služila za zavetišče Uskoških bojevnikov.
7. Občudovano planinsko cvetje varujejo pred izginotjem.
8. Jezerce na košenici je nekoč – tako pravi legenda – pogoltnilo volovsko vprego skupaj z dekletom. Njeno kito zlatih las in volovski komat je voda odnesla v dolino. Da se ne bi ponovila takšna tragedija, so domačini položili na dno jezerca železno mrežo.
9. Oglarska kopa v dimu.
